Nase zivljenje je ogledalo nase notranjosti. Svoje bivanje lahko dozivljamo kot bolecino, ali kot lepoto. Odlocila sem se, da bom sobivanje z Nooso dozivljala kot lepoto. Jutra in veceri so povsod najlepsi, ob obali oceana in v bogatih subtrobskih gozdovih pa se posebej. V Noosi nikoli ne vstanes dovolj zgodaj, da bi bil malo sam. Lahko jo mahnes po hribu navzdol ob 6. uri zjutraj, pa bos srecaval tekace, kolesarje in plavalce, ki se bodo ze vracali. Jutranjo svetlobo sem lovila na pesceni plazi, ko sem bosa hitela proti laguni na kopanje. Le bosonog si si lahko privoscil tako razkosje, ker sicer ni cevlja, ki bi mehko mivko zadrzal. Po kopanju pa pocasi nazaj v sobo, k knjigi, saj se je temperatura dvigala hitreje kot sonce in je bila hoja v hrib vse prej kot osvezujoca.
... read more
