Hvala bogu, da sem ze prvo noc ugotovila, kaj sem pozabila doma: cepke za usesa. Se dobro, da se imela nekaj dodatne vate za anti-smrcanje. Zjutraj pa dorucak! Ob pristni bosanski muziki, ob kateri se clovek pocuti kot gledalec PINK TV, sem si privoscila najboljsi mozen kompromis: imitiacijo polnozrnatega kruha, sirni namaz in instant capuccino iz vrecke. Pa se en caj za povrh. Da ne bi kdo mislil, ima tudi jaja, meso, sir itd., samo nema jogurta i muslija i zelenog caja. Jebiga, desi se. Po dorucku me je Francl narobe razumel in narocil se eno kavo za oba. Spila sva jo na terasici pred hotelom z razgledom na se vedno prisoten avto, stoenko, jugic in mimo rohneci tramvaj z reklamo za Belinko. Po dvojni dozi kofeina sva se najprej odpeljala tunelu naproti. Res je, bajte
... read more
