Bilo je nekoc in je se danes

---

Hvala bogu, da sem ze prvo noc ugotovila, kaj sem pozabila doma: cepke za usesa. Se dobro, da se imela nekaj dodatne vate za anti-smrcanje.
Zjutraj pa dorucak! Ob pristni bosanski muziki, ob kateri se clovek pocuti kot gledalec PINK TV, sem si privoscila najboljsi mozen kompromis: imitiacijo polnozrnatega kruha, sirni namaz in instant capuccino iz vrecke. Pa se en caj za povrh. Da ne bi kdo mislil, ima tudi jaja, meso, sir itd., samo nema jogurta i muslija i zelenog caja. Jebiga, desi se.
Po dorucku me je Francl narobe razumel in narocil se eno kavo za oba. Spila sva jo na terasici pred hotelom z razgledom na se vedno prisoten avto, stoenko, jugic in mimo rohneci tramvaj z reklamo za Belinko.
Po dvojni dozi kofeina sva se najprej odpeljala tunelu naproti. Res je, bajte so imele podnevi povsem drugacev ksiht kot ponoci. Predvsem se je videlo nekaj: preteklost. Vsaka, cisto vsaka hisa je kazala sledove preresetanosti z municijo ali nesrecnega odboja mine, le da so bile nekatere zaflikane z lisami kot otrok z zdravilom proti noricam, druge pa niso bile vredne, da se jih poimenuje s tipom stavbe.
Vozila sva se in lutala, ker itak zadeva ni oznacena, in se v tem iskanju enkrat pripeljala do razgleda na letaliska polja. Na eni strani travnika je rasel mak; na drugi je zraslo pokopalisce.
Ko sva po lokalni komunikaciji koncno nasla tunel, sva bila malo prezgodna. Izkoristila sva priliko za fotkanje in raziskovanje „muzeja“, ki obsega del originalnega tunela in nekaj zanikrnih artefaktov v zvezi z njim. Ce bi bilo tole nekje v Ameriki, bi bilo urejeno za ljudi z merami 120-100-150, zraven bi bil definitivno gift shop, prospekti bi bili natisnjeni v treh razlicicah (tu so bili sicer v veliko jezikih, a vse kot „le“ ena brosurica - skoraj tako kot Nedelo, ha-ha, a ne, Ana - Miran ze ve!), sanitarije kot se sika, skratka, se dobro, da se je vsula grupa turskih turistov, ker Americane bi najbrz ze gnala drzavljanska dolznost spedenati zadevo. Kakor koli ze, ogledali smo si tudi krajsi film, ki prikazuje obleganje Sarajeva ter gradnjo in uporabo tunela (med drugim so z ene na drugo stran gnali tudi koze). Vsak kader se posrka vase s crnino in nadomesti ga nov;enako si zelis, da se zgodi s tvojimi spomini. Pa kar ne gre. Dogajalo se je preblizu nas in ne prevec dolgo nazaj. Nekoc so hise, kjer stoji tunel, bile eno veliko polje razdejanja, zadimljene vojne vihre in posuto z luzami, danes jih prerasca trava, razmoceno zemljo so zamenjale asfaltne ceste. Macki se lenobno soncijo na kamuflaznih prevlekah, ki scitijo tunel.
Najvecji car je sin lastnika hise Edis Kolar, s katerim sem naredila tudi ad hoc intervju (Francl prevajalec kot obvezna oprema). Tega je najbrz ze navajen, saj ima posebno platno, na katerem visijo clanki o njegovem fenomenu iz stevilnih, tudi tujih, tudi slovenskih tiskovin. Če mu pošljem svojega, bo tam menda visel tudi moj. V sobi, kjer vrti film, je slikan z vsemi slavnimi osebki od vsepovsod, s stene se recimo smehlja objet tudi z Michaelom Mooreom in Richardom Geerom. Ko sem ga intervjuvala, nas je doziveto poslusala neka priletna Hrvatica iz Sukosana, ki je s svojo skupino nedavno uvalila tja. Ce smo ze ravno pri tem, se dobro, da sva bila tako zgodna, kajti uro po odprtju so se tja zacele valiti trume avtobusov. Kako ozka je cesta, najbrz ni treba posebej izpostavljati.
Odvozila sva se dalje in Francl se je razvnel, kako svinjska je bila ta vojna. Tu ni bilo nikakrsnega fairplaya. In da bi to se potrdila, sva se zapeljala v Dobrinjo - zadnje postajalisce nasega novinarja Iva Standekerja. Po neuspelem poskusu nama je en ata le povedal, kje je spominska plosca sredi tega gromozanskega naselja, kaj naselja, nasadov blokov, vsi pocez in cez premlateni z ostanki min. Prej je bila to olimpijska vas, s to smolo, da so okoli hribi pogube.
S Sarajevom je namrec tako. Njegova geografija se začne kot recept za kvašeno testo. Tako kot si za njegovo pripravmo natrosimo moke in v sredini razgrebemo prostor za kvasno mešanico, tako so tu namesto moke hribi, namesto tekocine mesto. Le da se je recept skrajno sfizil.
Nasla sva torej Standekerjev memorial, ga pofotkala in odsla dalje. Mimo gradbisca za gimnazijo naju je pot vodila do naslednjega neplanskega cilja, naslednji klobcic naselja. Tam sva namrec uzrla fantasticno dzamijo, za njo pa v nebo segajoce stolpnice s povsem razparanim ometom. Pozabite balkone, tistemu bi jaz rekla ponesrecena rekonstrukcija vrtne ograje. Ljudje so lahko ubezali minam, stavbe ne. Tezko je opisati, v kaksnem stanju so te bloki. Naj fotke govorijo zase (ko bodo).
Ponekod na plocnikih so (neprestevni) ostanki min pobarvani rdece. T.i. sarajevske vrtnice oznacujejo se posebej smrtonosne izstrelke, ki so pobile vec ljudi. Ob takih in podobnih izkusnjah se slepis, da je tista zoprna gmota v grlu posledica ne dobro prezvecenega ravnokar zauizitega grizljaja jabolka.
Zapeljala sva se do stadiona, od tam pa se sprehodila do britofa, ki je na novo zrasel v devetdesetih letih. Ni edini. Za vec kot enajst tisoc zrtev je bilo pac treba (iz)najti prostor, tako se beli obeliski bohotijo zraven teniskih igrisc, na polovici hriba, pod cestnim mostom, povsod, kjer je bila zaplata zelenice. Obrnjeni proti Meki so iste barve, iste visine, iste vsebine - vecinoma vsebujejo letnice 1992-1995.
Potem je bil na vrsti Trebevic. Tam je bila med olimpijskimi igrami leta 1984 speljana bob steza, danes tam kraljuje nezanimanje, malomarnost, razpuscenost. „Nemojte skretat u travo zbog mina,“ naju je posvaril nek moski, ko sva ga na parkingu sredi cudovito zelenega gozda povprasala, ali se da do steze dostopati z avtom.
Peljala sva se torej najprej mimo razjebane bob steze malo visje, kjer je bila nekoc cvetoca restavracija. Parkirala sva in se povzpela kaksnih 50 metrov visje pes do rusevin omenjene restavracije, kjer sva nasledila poljske vojake (POLONA?!?!!?!), ki so se sli fotografirajoce se turiste. Od nekdanje gostilne so ostali zidovi, porisani z grafiti, preluknjani, zasmeteni, zapusceni. Od tam pa neskoncno lep pogled na Sarajevo. Niti ni treba zapreti oci, da si predstavljas, kako so se nedolgo tega sedeli na terasi, pljuckali pivo, nabadali cevape, pod njimi pa se je bohotilo bosansko glavno mesto. „Greva, greva,“ je vidno znerviran priganjal Francl.
Vrnila sva se do ploscani, ki so jo nekateri izkoriscali za poligon za lekcije iz avtosole, in se zapeljala nekoliko nize do bob steze. Oziroma tistega, ki je nekoc to bila. Sprehodila sva se po ostankih in bizarno ugotavljala, kako se zaradi zakrivljenosti betona zvok vrhunsko prenasa z ene strani na drugo, tudi ce sva bila oddaljena vec kot 30 metrov in govorila cisto potiho. Fenomenalno.
Od tam pa na se en olimpijski biser, na (1700 metrov visoko!!!) Jahorino! Peljala sva se in peljala, skozi cudovite gozdove, zelene, neskoncne. Ko sva koncno prispela, sva zagledala - sneg?!?! Seveda sva se sparkirala in se sprehodila do tega res nepricakovanega cudeza. Dejstvo, da so bile med novonastajajoce podalpske vile in hotele vsejane groteskno zbombardirane bajte, sva ze skoraj ignorirala.
Tam sva si - v gostilni Rajska vrata - privoscila tudi kosilce: jaz telecjo corbo (imelo je se najvec zelenjave) in solato, Francl mesano na zaru. Ker je zacelo nekaj rositi, sva se pomaknila pod streho in si narocila se eno kavo in caj zame. Za vse skupaj sva placala 24 konvertibilnih mark, kar je cca 12 evrov. „Hvala, pridite se kdaj,“ nama je ob odhodu zazelel kelnar, v prijaznosti usklajen z vsemi ostalimi domacini do sedaj.
Pot do doline naju je vodila skozi Pale, zibelko arhitekture srbske ofenzive med vojno. Ponovno v centru pa sva kot prava Slovenca seveda zavila v - Mercator! Gnala naju je zelja po primerjavi cen in ugotovila sva, da je kar OK. Kupila sva nekaj sadja in vode in si celo pridobila dve piki na nasi kartici. Izjemno.
Sparkirala sva se pri najinemu Brača Mujič hotelu/pumpi, potem pa dalje. Sla sva najprej pes do enega grafita, ki me je ze cel dan moril, in sicer na eni stavbi, za katero nisva vedela, kaj je bila prej. Ko sem tako merila na porisane rusevine s foticem, sva odgovor izvedela od mimo vozece se kolesarke. Nekoc je bil to dom za ostarele. Danes je razvalina brez primere.
Hotela sva iti na tramvaj in ga cakala ko kretena kaksne cetrt ure, ga dejansko ze videla v daljavi, a je stal povsem pri miru. Tudi iz druge strani ni pripeljal nobeden. Hm. „Mozda ponestalo struje momentalno,“ je pomodroval eden od socakalcev najinemu vprasanju, kod se obira tramvaj, v odgovor. Jebiga, desi se, sva rekla in sla na bus. Tam pa nova burka: voznik se je iznenada zacel pizditi, da naj gre dol tisti, ki ni kupil karte, in ni hotel odpeljati, dokler se gresnik ne bo javil sam. Ironija je hotela, da so bile rohnece besede voznika namenjene edini gluhi potnici busa, ki se je gor spravila s karto za tramvaj.
Ko smo se koncno odpeljali, sva uvidela, da je tramvaj obstal zaradi neke nesrece, elektrika je delala povsem brez zapletov. Izstopila sva v centru in se sprehodila do Bascarsije. Tam sem koncno ujagala eno zeljanico in jo pojedla kar to go, ker je bila pac nuja. Stala je 2 KM, a ker je Francl imel le bankovec za 20 KM, prodajalka pa ne prevec drobiza za vracanje, mu je pobrala ves drobiz, kar ga je imel - ki ga je bilo seveda obcutno premalo. A nama je z gesto, naj se spokava, dala vedeti, da je vse OK.
Sla sva malo naokoli se do knjiznice, cez most do drugega mostu in SPET naletela na enega gospoda, prostocasnega ribica, s katerim se je mami zapletla v pogovor lani poleti, ko sta se vracala iz Albanije. Mejdus, menda se je Francla celo spomnil!
Ko smo se odpricali, sva sla nazaj na Bascarscijo, kjer sem ubodla velikanske jagode. In nesramno dobre. Mmmmm. Sla sva tudi v t.i. bioshop, kjer prodajajo oreske, caje, zacimbe in podobne pizdariej, in pokupila sem pol kile boba (pri nas je pol kile 5 evrov, tu pa kila 4 KM, kar je 2 evra, torej 4 evre za kilo - upravicen nakup!) in nekaj sladkisev. Potem sva sla pa koncno na (za Francla) tezko pricakovano pivo, pa potem se na enega ali tri in cevape, jaz sem abstinirala, ker sem imela zeljanice cisto dovolj. Bascarsija je res kul, ceprav niti ni bilo veliko sprehajalcev in so beraci tezili sto na uro. Good vibes vladajo tistemu kraju.
In od tam sva ponovila vajo od vceraj: sla na tramvaj in v hotel. In sedaj, ko spisem, padem samo se v posteljo, pogledam do konca evrozivijo (ah, vrag naj jo vzame ... ) in jutri dalje.
What to say? Bila sem trdno odlocena, da na Sarajevo ne bom gledala skozi oci vojne, ker sem sama popolnoma neobremenjena z dogajanjem v 90-ih letih. Sedaj ga ne morem gledati nic drugace kot tako, ker je enostavno vseprisotno, neizbrisno, nepozabno.

---

Photos

Domaće
Kod Braća Mujić, naravno!

Tunel
War remains.

Tunel
Brez komentarja, kajne?

Dobrinja
Niti igrišče ni ušlo dežju krogel.

Dobrinja
It was a gorgeous day. Not always so.

Tribute
May he rest in peace.

Staro za novo
Prerešetane stolpnice se bleščijo v novem hotelu.

Dobrinja
Ima još.

Novitete
Pokopališča so zrasla kot gobe po dežju.

Bob
Če ne drugega, je vsak akustika fantastična.

Ex dom za ostarele
I ja te volim!

Obvezna oprema
Mmmm, čevapi! In brezalkoholno pivo.