Pa to ni res. Pa to NI res, no! Vecer se je zakljucil na najbolj nor nacin. Z Yeejem in njegovo zeno (mislim, da Susan) smo sli za vogal na vecerjo: na fried rice in ying-yang nudlne. Oboje je bilo naravnost fantasticno, pa se poceni - castila sta kar onadva. "Small money, don't worry!" se je stalno smehljal Yee, ko sem mu hotela poturiti svoje ringite. Potem sva sla malo naokoli: najprej za naslednji vogal, kjer so snemali nek kitajski film (?!??!), potem pa naokoli po mestecu. Uau. Ce se mi je prej zdelo nekoliko zaspano, se mi je zdaj ta dolgocasnost pokazala v povsem drugacni luci. Prej bi rekla spokojnosti in zenu. Hodila sva cez mosticke mimo z lampioncki osvetljenih his, vmes je razlagal zgodovino mesta, potem pa zavila v eno hudo lokalno ulico na ... read more

Spet sem spala kot hlod. Ocitno tale Azija blagodejno vpliva na moje drnjohanje (ali pa se moram naspati za nazaj), kajti tole ni bila vec posledica jetlaga. Kakor koli ze, nihce se ni prav posebej vznemirjal. Ed je skocil k zdravniku (ki je, tako kot vse ostalo, cez cesto - in ja, delajo tudi ob nedeljah), jaz pa lagano do soseda po kokos. Njegov oce je kot ponavadi lepo pokramljal z mano, dokler se Ed ni vrnil. Potem pa na morning market v KEpongu. Sparkirala sva se kar "dalec" stran, ker je bila guzva nepopisna. Zavila sva najprej mimo stanta s sadjem in ujagala sem tri dragonfruite za 12r (mislim, da pri nas v Maxiju en stane 2,5 evra), potem pa sva se pocila na zajtrk. Ed je narocil "best coffee in town" (They really like ... read more

I am back! Back to KL! Kaj kmalu po prihodu iz Azije letos spomladi sem se nehala slepiti in si priznala, da je čas v Ljubljani - ki je sicer oh in sploh super in fenomenalen - samo vmesno čakanje med novim potovanjem v Azijo. To sem ugotovila še bolj, ko sem poleti najprej v Buidimpešti, nato v Španiji, potem pa na Nizozemskem največji izliv sreče dozivela, če sem naletela na kaj azijskega. Skratka, dileme, ali iti spet v Azijo ali ne, sploh ni bilo, najbolj pekoča odločitev je bila izbira destinacije. Jebiga, ni padla Kambodza, ampak Malezija z Bangkokom. Zakaj, ne znam odgovoriti, ampak - idiotsko, kot se sliši - izbira je res peklenska. Priblizno tako kot: kaj izbrati med 85 % čokolado, tiramisujem, kokosovimi sladicami ali pandanovimi palačinkami? E, takle mamo. Pot so sem ... read more

Danes je bila torej na sporedu Huesca, mestece severovzhodno od Zaragoze na začetku Pirenejev. Do tja naju je v eni uri popeljal bus, ker sva vlak zaradi jutranjega kofetkanja v blinji pekarnici zamudili. Ni bilo take škode, ker niti vlak ne vozi dosti manj, 40 minut. Na postaji je bilo mnogo agencij, ki so oglaševale potovanja v Romunijo (v romunščini), saj je v Zaragozi oz. kar celi Španijo še pa još Romunov, bivajoč po principu s trebuhom za kruhom. Iz dokaj hladne in vetrovne Zaragoze sva torej prispeli v to sončno in toplo vas z 80 tisoč prebivalci in univerzo, na kateri študira Albertov mlajši brat Carlos. Nina še nikoli ni bila tu, tako da sva imeli odlično poenoteno izhodišče. S postaje sva jo najprej ugali do turističnega biroja po calle Zaragoza (itak!) in e prvi ... read more

Tole špansko sonce očitno hudo vpliva na naš bioritem, ker sva z Nino spet korektno zabluzili do desetih in preden sva se skidali ven, je bila ura skorajda poldne. Šli sva z busom najprej do palače Aljaferia, mogočne srednjeveške utrdbe pod Unescovo zaščito, v kateri domuje parlament. Arhitektura in notranja ureditev je plod španskega oboevanja Arabcev, potem ko so jih e sunili ven - očitno se jim oni niso kaj prida dopadli, njihov stil gradnje pa zelo. Notranje dvorišče in sobanski ornamenti tako sila spominjajo na nekaj junega in občutek imaš, da si sredi turških term. Le pomarančni vrtovi (Polonca, še ena stvar za tvoj backyard!!!) nekako dajejo vedeti, da smo v sončni grande Espana. Po kakšni uri lutanja med hladnimi kamnitimi zidovi sva jo ubrali na Ninino univerzo, ker je morala vrniti knjige v knijnico. ... read more