Makan puas-puas, ya!

---

Naspali smo se, kot se sika. Ampak vremeni bilo kooperativno: scalo je kar solidno. Zato sva sla z Edom na zajtrk kar k sosedom, na kokos. Ampak ker nekaterim (khm, meni) to pac ni dovolj, se je Ed opogumil - in skuhal nudle! Yeah, the man can cook. Zanj je bilo to seveda nekaj povsem bednega in nikakvega, ampak nudli so bili pa bozanski.
Se vedno je dezevalo, a sva se podala na pot. Tokrat v nov mall One Utama, kamor baje hodi vsa kitajska srednjerazredna smetana. Spet gre za konglomerat par centrov in zadeva je seveda ogromna. In seveda imajo vse stacune: La Senza, Boss, Pull and bear, vse vse vse ... Res, zakaj bi Malezijci sploh hodili cez luzo ali v Evropo? Saj vse pride k njim.
Sla sva tudi na food court in mimo prodajalnice Rotiboy. Hahaha, Rotiboy.
"Yeah, you know Rotiboy, eh?" je bil ves vesel Ed.
Um ... ne.
"NE??!?!?! Kako, ali ga nisi jedla na najinem sprehodu cez dowtown KL?!! To je vendar pod nujno!! Hmmm, morda pa je bila Polona ... " se ni mogel nacuditi Ed.
Hja, mogoce sem res jedla in po svoji lepi navadi pozabila, ampak nic ne de: when in Malaysia - eat as much as you can. Torej sem ujagala en rotiboy. Gre za okroglo, krhko pecivo (ki ga je Ed sibolicno spestal - da se lazje lomi), ki v sredini skriva recimo da eggcustard. V vsakem primeru: odlicno in definitivno a must.
Sla sva se tudi mimo bojda best laksa ayam v mestu, in to v neki baumax-stacuni. Ura je bila sele pol dvanajstih, zato se je zdelo malo neprimerno, da bi ze jedla. Ceprav ...
Ed se ni pocutil najbolje, saj ze dva tedna nekaj kreha, zato me je zategnil do KTM postaje, sam pa odsel domov. Jaz pa v downtown KL. Yeah! Zategnila sem se do KL Sentral, potem pa z rapidom do Pasar Seni, kjer je Chinatown. KL je res fantasticno povezan s temi vlaki, vsakic znova (hahaha) to ugotavljam. PRav v uzitek je uporabljati javni prevoz.
Vmes je nehalo scati, zato sem se po Chinatownu sprehajala ze v soncu. Chinatown pa ... kot mi je februarja rekel Ed: za turiste, ne bo mi vsec. In res mi ni bilo. Kot Chinatown v Singapurju: glavna ulica Petaling, na zacetku in koncu katere so kao kitajska vrata, ob straneh pa so postrojene stojnice s to in ono robo. Magnet za turiste. Antipod zame.
Sprehodila sem se mimo, potem pa na koncu ulice zavila na desno in se pocila med lokalce na kosilo. Da mama ni znala anglesko, pa ceprav je bilo to skoraj direkt NA Petaling street, je povedalo marsikaj - turisti pac jedo v TGI Friday"s, Nando's in podobno. I like!
naletela na nek lokalen mall, nafilan s fotoopremo. To, da so Azijci obsedeni z elektronskimi pizdarijami, smo ze davno usvojili, zato je bil to pravi plac, da si ubodem telefon. Moj namrec ne sprejema malezijskih kartic, tako da mi ni preostalo drugega. Malo sem se sprehajal mimo stantov in brskala za rabljenimi, cene so bile nekje od 40 do 100 za rabljene (3,5 je en dolar, 5r je en evro). Vsi so mi seveda ponujali najbolj hude telefone, pa tudi nove ("This old, miss, fo 95, but this new only 100!"), ampak se nismo dali. Po ene 5 krogih sem se ustalila pri enem za crknit ustrezljivem in prijaznem prodajalcu, ki mi je zrihtal "just the right phone for you, miss!", in sicer neko staro nokio za 70 r. Malo smo se dilali in prisli na 65, potem pa sem vzgala stos (ha!), da ne rabim polnilnca in da koliko pa potem stane. Revez ni bil pripravljen na take pogajalske taktike, zato se mi je skoraj zjokal, ko je izdavil 60. In je bila kupcija narejena. Seveda sva se sprobala, ali deluje kartica (te se nisem imela), in vse je delovalo tip top.
Next! Naslednja postaja je bil Pasar Seni, ampak tudi tega sem obhodila in v eni od stranskih ulic ujagala sim kartico: celcom blue za 10 r s 5r kredita. Kar v redu.
Malo sem se se sprehajala dalje in izkoristila lepo vreme za fotkanje Independence square, ker je bil na mojem februarskem obhodu v slabem vremenu. Sonce je izkoristilo tudi 150 Japancev in skupaj smo se neizmerno zabavali (oz. jaz z njimi). Sla sem ob reki se mimo dzamije, ki je bila ravno v elementu, potem pa peske do postaje Bank negara.
Na Kepongu me je pocakal Ed in sla sva domov na hitrco, potem pa na open house k njegovi prijateljici Almi v Sheras. Alma je 60-letna CS-erka, ki ima baje vedno polno hiso folka, open house pa je muslimanski/malezijski obicaj, ko po mesecu odrekanja in postenja ramadanu povabijo folk k sebi, da se najedo sto na uro, pozabijo na vse zamere, skratka, zacnejo novo leto. I LIKE. UValila sva v ze stevilcno druzbico vseh moznih frendov in sorodnikov, tudi en poduhovljen 22-letni Nemec je bil med njimi, ki ze 2,5 leti stopa po svetu in isce sam sebe (tak je bil moj laicni pogled - glede na to, da je bil oblecen v neke hare krisna cunje), pa seveda polno frocov. In polno hrane. Pred mano se je sibila miza s posodami z rizem, raznimi kariji, bucami v kokosovem mleku, kokosovimi keksi, zelenjavi, .... ni da ni. Pa se nekdo je praznoval rojstni dan, tako da so uvalili se z neko cokoladno torto (zal nisem mogla preveriti, ali je zalita z alkoholom, ker sem se ze vsega ostalega prej najedla, da nisem mogla spraviti nic vec vase). To je neverjetno. Couchsurfing forever. Pa ne zaradi hrane (roko na srce, te se v MAleziji kar ne mores losati), ampak zaradi vpogleda v vsa ta zivljenja, v kulturo, v drugo plat istega sveta. In da bi bila zadeva se bolj fantasticna, Kitajci danes praznujejo moon cake day, kar pomeni, da v okviru familij jedo (prepocukrane) moon cakes itd. D best.
Sla sva domov nekaj po osmi, doma se je Ed lotil pucanja mojega fotoaparata in mi (no, Franclu) celo nalimal zascitno folijo na LCD zaslon, ker je kupil preveliko in jo je imel ekstra. Vmes me je klical se Zainudin, moj kontakt v Kota Bharu, z Yee Teajem je vse zmenjeno za v ponedeljek ...
Life's good. It has always been.
PS: Se prevod naslova: Jej veliko, veliko, ja!

---

Photos

Danger, men at work!
Seems like everywhere I go, men cook for me ... wow I need to travel more

The mall
and the regular rainforest inside it

Tea eggs
Japanese teahouse delight

Chinese bizness
Incents at the temple

Famous since 1957
And then they finally kicked some British butt

This is how they do
Welcome to Malay house

Group cheers
Spot the happy tourist

Comments

[Polona]

rotiboy?
boy, this sounds great! ;) ali samo što nije - žal ga niti ja nism takrat sprobala. mater, res bom morala še it!! CS (in ed) res ruls: kdo bi ti sploh povedal za kaj takega? al pa odpeljal na open house?? legalize it!