Natillas de Huesca

---

Danes je bila torej na sporedu Huesca, mestece severovzhodno od Zaragoze na začetku Pirenejev. Do tja naju je v eni uri popeljal bus, ker sva vlak zaradi jutranjega kofetkanja v blinji pekarnici zamudili. Ni bilo take škode, ker niti vlak ne vozi dosti manj, 40 minut. Na postaji je bilo mnogo agencij, ki so oglaševale potovanja v Romunijo (v romunščini), saj je v Zaragozi oz. kar celi Španijo še pa još Romunov, bivajoč po principu s trebuhom za kruhom.
Iz dokaj hladne in vetrovne Zaragoze sva torej prispeli v to sončno in toplo vas z 80 tisoč prebivalci in univerzo, na kateri študira Albertov mlajši brat Carlos. Nina še nikoli ni bila tu, tako da sva imeli odlično poenoteno izhodišče. S postaje sva jo najprej ugali do turističnega biroja po calle Zaragoza (itak!) in e prvi vtis je bil (spet) super: podobna španska arhitektura kot v Valencii, ozke uličice, trgci, le da je Nino vse skupaj spominjalo bolj na gorske kraje, mene pa na Mediteran. Tudi v redu.
Glavna atrakcija mesteca je katedrala z razglednim stolpom, kamor sva jo mahnili najprej. Središče mesta je vzdignjeno, tako da se je do tja gor cela kar lepo vila. Ker je mesto blazno študentsko, je bilo mesecu juliju primerno zelo zelo prazno, a še vedno izjemno mično in ljubko!
Katedrala in zraven zataknjeni diocesancki muzej sta bila zgrajena v 16. stoletju, tudi tu so vitrai iz prosojnega alabastra, kot je menda značilno za Aragon. Malo sva se razgledali naokoli, Nino so navdušili gotski stropovi, obe pa kalvarija 180 stopnic na vrh stolpa. Zadnjih 36 je bilo še posebej pasjih in ozkih in strmih, tako da so bila tista predhodna opozorila, naj bomo v dobri kondiciji in brez teav s srcem, preden se povzpnemo gor, kar na mestu. Razgled pa tudi! V 360-stopinjski panorami se vidi vse od Pirnejev do neskončne Mesete in kanjonskih ostankov. Strehe domovanj so barvno usklajene, spet sva opazili kar nekaj teras na vrhu blokov, kjer bi se splačalo biti lastnik. Jebiga.
Bil je e čas kosila, zato sva šli na lov za hrano. Spustili sva se spet dol, na jug mesta proti postaji, in hodili od ulice do ulice. Nekako so se nama zdeli vsi meniji dragi, a potem sva se le odločili za eno od restavracij Lizarran, ki ima podobno kot montaditosi več restavracij po dravi. Vzeli sva menu za 11 evrov (na terasi bi bil 13!), in sicer sva med predjedmi (ki so bile porcijsko kraljevske) izbrali solato, med glavnimi pa ribo - kako sva usklajeni! Tudi pri pijači sva bili istega mnenja, grla sva si vlaili s claro con limon. Solata je bila vrhunska! Not so nametali vse od špargljev do oliv in tunine, čez pa prelili super balzamični kis. Tudi riba ni bila razočaranje, nikakor! A da ne bom porabila prehitro vseh klicajev, kajti najboljše šele pride. Kot v vsakem španskem mestu je tudi tu bila neka posebnost, in sicer nama je Albertov prijatelj David povedal, da tu delajo najboljše natille. Natilla je neke vrste redek puding iz koruzne moke, jajc, mleka, itd itd itd, najboljši pa je z okusom vanilije. In ker je bila ena od opcij za sladico prav ta vanilijeva natilja, dileme ni bilo. In res je bila svetska!!! Tako zelo svetska, da se je Nina pri Davidu pozanimala, kje naj bi bila tista kavarna, kjer streejo najboljšo natillo.
Bil je čas sieste, zato so bile vse trgovine zaprte. Šli sva se torej še malo turizma: zavandrali sva v plaza del torros oz. areno za bikoborbe, ki je bila kar odprta (pripravljali so nekaj za nek koncert, očitno), tako da sem lahko videla špansko verzijo kruha in iger od znotraj (al brez bikov); nato sva se ustavili na neki, hm, kao razgledni točki na Pireneje, ampak je bila zadeva e tako zaraščena z drevesi blinjega parka, da so se res videli samo obrisi najvišjih tisoč-in-nekaj-očakov. Vijugali sva spet med ulicami in zavili v kakšno štacuno sem in tja, ker se je siesta ponekod celo e končala, potem pa naplaza Navarra našli tisto famozno kafano in si privoščili še eno natillo s cafe cortado con hielo. Mmmmmmmmmmmmm.
Ura je bila e skoraj šest, zato sva se na postaji pozanimali, kdaj se lahko spraviva domov: prvi bus je bil e ob šestih in kupili sva karte. Čez slabo urico sva bili e spet v Zaragozi in potem spet kmalu doma, s tem da sem opravila še nakup v blinji fruterii in se oboroila z novo zalogo sadja. Matr, sadje tukaj je grozljivo slastno in obupno poceni! Pokupila sem pol štacune (nektarine, tiste speštane breskve, ringloji, jabolka, neki drugačni kiviji) in sprašila pet evrov. Hudo.
Alberto se je s šihta primajal nekaj pred pol deveto in kmalu smo se vsi skupaj spet podali v mesto. Usput smo pobrali še njegovega prijatelja Pabla oz. za frende Pola in tapas ur se je lahko začel. Preden smo se nekje sparkirali v centru, je trajalo kar nekaj časa (vsaj v tem pogledu Nina ni doivela prehudega kulturnega šoka), ampak to ni okrnilo ura. Te Španci so nori! Ampak ponovno gre za ljubezen do norosti. Ulice so bile napolnjene z ljudmi (menda celo manj kot običajno?!), ki so se zadrevali pred barčki, v njih, not, ven, not, ven ... Spet ista scena kot v Madridu, en tapas in ena cana tukaj, drug tapas in drugo vino tam, spet tretje v tistem baru ... Brez lokalcev bi bilo kaj takega skrajno oteeno. Saj ne, da ni bilo nobenih girijev (kot lepo ljubkovalno kličejo tu turiste), ampak hodili smo od vrat do vrat, ne da bi prej preverili vsaka vrata v Lonely Planetu.
Pol in Alberto sta sicer jutri morala delati, ampak to nas ni ustavilo, da se ne bi po konkretnem nartju in napitju ustavili vsi skupaj še pri nas doma in vzdrevali kondicijo.

---

Photos

Let's go!
From Zaragoza to anywhere

Huesca
Welcome!

Empty streets
No students, but still colorful

The view
Damn those stairs

Funky
How awesome can Huesca be?

Torro!
I think I saw a ... bull! Well, almost.

Natillas
De puta madre!!!

Another sisha night ...
Party hard, live easy

Comments

[polona]

ampak šiša! :D