Advertisement
Valencia
Palmtrees are always a good signGremo na morje, gremo v Valencio!
Ampak najprej se moramo prebiti skozi aragonsko puščavo. Skoraj vso 300-kilometrsko pot do tja so nas spremljale vetrnice velikanke, pa tudi najnovejša pridobitev Lopez familije: GPS napravica. No, Alberto je bil v Valencii e vsaj 30x, ampak nikoli se ne ve, kdaj lahko zalutamo.
Po dobrih dveh urah in kratki kofe pavzi smo prispeli. Sparkirali smo se na jugu mestnega središča blizu elezniške postaje, potem pa šli vsak svojo pot oz. midve svojo, on svojo. e takoj na postaji sva šli v turistični biro in si izborili zemljevid mesta. Pot pod noge in marš v center.
Valencia je ... prelepa! Polna dogajanja! Palmice, kafiči, trgci, veličastna arhitektura - pozitivne vibracije so se kar vrstile. Prvi vrhunec je bil seveda obisk marketa, ki se skriva pod velikansko stavbo s kar nekaj kupolami. Hu-do! Tudi ponudba sadja, zelenjave, mesa in drugih španskih dobrot je zavidanja vredna. Mislim, da prodajajo celo taro in tapioko (kar me sploh ne bi čudilo, ker Azijci so v svoj osvajalski zemljevid pozabili vrisati samo Slovenijo, še Madzarsko so prej uočili), da o slivah, breskvah, marelicah, češnjah, pomarančah - todo de Valencia - ne govorimo. Ajej. Nina je kupila pol kile ploščatega fiola
Marketplace
Mandatory stop (ki se ga pri nas seveda tudi ne dobi), jaz pa par sliv oz. ringlojev in svet je bil za hip popoln.
Čez cesto sva počekirali La lonja de la seda (kar koli je e to bilo ... niti Nina ni vedela, ampak gre za neko grad-wannabe stavbo z mogočnimi stebri in, jasno, pomarančnim vrtom), potem pa se šetali naokoli po ojem središču: do mestnih vrat, na katera sva celo zlezli, pa plaza de la virgen in nato plaza de la reina, kjer sva zopet zavili v turistični biro. Hoteli sva informacije o dobrih gostilnah, češ, ne bi bili radi nategnjeni, pa sva ostali brez odgovora, ker KAO ne morejo nikogar favorizirati. Nič, sva rekli, bova pa ujagali nekaj malega za pod zob, dokler se ne dobimo skupaj z Albertom, dokler ... hja, dokler nisva čez cesto uzrli Cerveceria 100 montaditos, člen taiste verige, ki ima gostilnico tudi v Madridu in smo bili tam seveda v soboto. Ajej. Magnet montaditosov naju je kar sam zvlekel not in konsenzualno sva se odločili samo za EN montaditos in, no ja, en veliki (pollitrski) tinto de verano, ker so pač vse velike pijače poleti samo en evro. Izbrala sem najboljšo varianto lososa in
Local cuisine
However, whatever advertised as "authentic" is as far from it as possible, so I was told ... philadelphie v polnozrnati mini bagetki. Potem pa sva ugotovili, da so tudi vsi montaditosi danes en evro, ker imajo neko euromanio. Hm. Sledilo je par minut konzultacije z Albertom in odločitev, ali se dobimo kje skupaj (ampak še ne vemo, kdaj) ali ubereva kaj svojega, je bila v najinih rokah. Hm.
Dilema ni trajala dolgo: znebili sva se lane skromnosti in naročili vsaka še tri montaditose in eno solato. Za slednje se je kasneje izkazalo, da so namesto po 4 samo po dva evra, tako da sva na koncu za štiri montaditose, eno solato in pollitrski tinto de verano vsaka plačali po sedem evrov. Pa to ni res. Valencia je zakon!
e kar malo neokusno siti sva se odlepili s stolov in šli dalje, na sever mesta. Valencia je namreč čudovito obdana z vrtovi, a v tej pojavnosti je štos: kjer so danes bujno zeleni vrtovi, je bila nekoč reka. So se pač odločili jo speljati drugje. Ampak ker Murhpy nikoli ne počiva, sva naleteli na ravno najbolj nezelen del parka, kjer kraljujejo fuzbal igrišča (kaj bi Španci brez fuzbala), zato sva hitro smuknili še v en drug park, imenovan jardines del real. Tudi pri tem nisva imeli prav veliko
Street art
Awesome, just plain awesome sreče, ker so ga nekaj prenavljali, tako da je bil dobršen del zaprt. Jebiga, desi se. Nisva se sekirali in šli dalje spet po prej omenjenem ex-rečnem parku - jardines del turia.
Nekje blizu plaza Zaragoza (hej!) sva ujagali bus št. 95, ki pelje do impozantnega kompleksa znanstveno-oceanografskega muzeja. Gre za par stavb, ki so e same po sebi navzven arhitekturni doseek (Beni, poguglaj sceno!), kaj šele navznoter - bojda, ampak vstopnina je 40 evrov, tako da sva si obisk prihranili za naslednjič. Sprehajali sva se torej mimo teh muzeoloških arhitekturnih čudes in kar od nekje se je prikazalo sonce, za razliko od oblačnosti do tedaj, in imeli sva fenomenalen razgled. Stavbe so grajene nekako ... sploh ne znam opisati, ampak oblike so res moderne, futuristične, ampak izpade izjemno. Z ene strani jih sevedaobdaja tudi ličen park (še vedno jardines del turia) pa razni bazenčki in vodometi, ko smo pa e ravno pri tej temi. Obhodile sva kompleks še z druge strani in v eni točki se tri stavbe zlijejo v okostje ribe oz. kita. Noro. Morda se je tako zdelo samo nama, ampak dvomim, da bi se zadeve takole gradile povsem po naključju, zlasti če gre za pomorski muzej.
The view
From the city gates Svaka čast.
Ravno v trenutku najinega občudovanja je klical Alberto, da je končno zaključil (ura je bila skoraj sedem), in dobili smo se za vogalom. Ker bo v Valencii ravno avgusta baje dirka formule ena, smo se šli še malo zapeljati po bodoči pisti - ta je kar sredi mesta, nekako tako kot Monte Carlo - potem pa zavili proti plai! Jap, Valencia je tako bogata ne le zaradi sadja, ampak tudi morskih radosti. al pa smo bili mi za te sadove tokrat prikrajšani: pihalo je kot pri norcih in grozilo z nevihto, tako da smo se samo malo kiselkasto sprehodili po plaza de las arenas, dokler nismo imeli dovolj peska v sandalih, laseh in zobeh, potem smo se pobrali.
Doma sva gledali monosti za jutri in padla je tudi e skorajda odločitev za poceni Ave karte do Barcelone, ampak očitno se bo slabo vreme nadaljevalo, bojda bo de, tako da bova ostali blie domu in odpeketali v Huesco.
Hasta luego!
Advertisement
Tot: 0.532s; Tpl: 0.013s; cc: 17; qc: 90; dbt: 0.2141s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.3mb
polona
non-member comment
hehe, očitno se praznih (=privat) pla kr nekak ne more znebit ;)