(nic ne sede bolje kot klise) Patpong je se ena lokalna meka za nakupovanje. Z Maso so se nama kar cedile nakupovalne sline, ko sva z lokalnim busom (za 7b - 35 sit) prispeli na destinacijo. Moram poudariti, da je BKK, ko se enkrat zveceri, absolutno povsem znosen, ce ne clo fantasticen, kar se temperature tice. Cez dan ni ravno tako, ampak se ne pritozujeva, ker je vsaj se kaksnih 8 milijonov ljudi na istem. Skratka, Patpong. Poleg milijonske ponudbe fake originalov, cestnih ad hoc pojedin, tuktukovcev in ostalih standardnih zadevscin so nama ponujali seveda tudi razne sex uslugice in tako naprej. Na najino veliko razocaranje so bile vse punce v strip barih oblecene v bikinke, za kaj vec pa bi morda morale iti not. Ampak napisi you follow - you pay niso bili ravno mamljivi. ... read more

Pa ponovimo, kar semo se naucili danes: - Vsem Slovencem lahkopopihamo na duso, ce izpostavimo, da so boljsi vozniki od Tajcev. Kot kaze, tu nihce ne uposteva pescev, rdece luci, smeri voznje, prometnih omejitev in maksimalnega stevila ljudi na vozilo. Trobljenje je, izjemoma, zelo dobrodoslo v tem primeru. Kaos zastane v primeru, ko se na cestiscu pojavi policaj. S tajskimi policaji in vojaki ni sale. - Menihi dejansko hodijo naokoli v kricecih oranznih oblacilih, sem in tja se vidi tudi kaksno v belo odeto nuno. Stevilo figuric bude na sto in en nacin ne oblvadujejo niti trgovci, ker jih imajo v prodajalnah vecinoma se zavite v celofan in obupno natlaceni gledajo ven nekje iz zadnje shrambe. - Ko si ze desetic v minuti obrises svic s cela, ti je za vse ze vseeno in zacnes v ... read more

Torej - danes pa zares. En mesec in en dan brez makeupa, mobilca, laptopa, ljubljanske megle in švicanja na fitnesu, toda z obveznim frizura-styling priborom, pričakovanji, gromozansko zeljo po oddihu in nekajkilskim nahrbtnikom. Priprave na tole enomesečno potovanje se zlahka primerjajo s tistimi pred Kanado, če niso celo še bolj zahtevne. Viza, cepljenja (ja, mnozina), nabava raznoraznih medicinskih pripomočkov, urejanje povišice, nakup tujskega denarja, zebranje molitev za ohranitev zivljenjske energije fotoaparata, zavarovanje in še kaj, kar se mi sedaj seveda ne prikliče v spomin, so davek na moje potovalne zelje. Ampak ko gledam po svoji sobi in si v mislih ze delam prostor na oranzno-zelenih stenah, kam bom dala novonastale fotografije, bi take davke uvedla pod nujno. Nič, Francl čaka in se prestopa, zajtrk je v prebavljanju, pričakovanja pa trzajo v rebrih kot podivjane zivali, k ... read more