Sla sva na zajtrk kar cez cesto k mamak, in sicer na roti telur bawong (roti breadwith onion and egg) in roti boom (roti bread with butter, sugar and coconut spread). ni treba poudarjati, da je bilo oboje, ceprav povsem na razlicnih polih okusov, bajno. Zatem sva sla s ena morning market (ker imam pac rada standard), ker je bila ravno nedelja, ko je najvec guzve. Kupila sem hladno sojino mleko in vrecko kuhane cicerike, ki jo prodajajo kar tako kot kokice. I like! Oboje je bilo po 1,20ringgitov, kar je recimo da enih 30 centov USD. Ni slabo. V primerjavi [View Full Entry]

---

---

Ujej, na zajtrk (na isti jutranji market kot vceraj) sva sla sele ob pol enajstih, ker sem pac spala kot ubita do skoraj pol desetih. Jedla sva, kot je Ed ze vceraj napovedal, se eno malezijsko specialiteto: nga pou yee mee (claypot noodles), zraven pa pila ledeno sojino mleko. Sprehodila sva se po marketu (I love it I love it I love it), kjer so vecinoma Kitajci, srecala pa sva celo eno belko! Ocitno smo kontaminirali tudi ze ta okolis. Na marketu pa standardno vse: sveza zelenjava, blazno veliko tofuja in ostalih sojinih izdelkov, kokosi v vseh stopnjah od zivih do [View Full Entry]

---

---

Zjutraj me je Ed peljal na morning market. Med same lokalce! Tukaj je toliko Indijcev, da se pocutim kot v Indiji, in toliko Kitajcev, da se pocutim domace - kar se hrane tice. Scena je bila seveda fantasticna, seveda sem bila edina bela in seveda so me vsi gledali, ampak po tolmacenju mojega gostitelja sodec so bili pogledi pogledi navdusenja. Bo ze drzalo. Ed je za zajtrk narocil wonton mee (noodles), lou mai kai (chicken sticky rice) in char kuew tiew (fried noodles), ker sva sla pac na dim sum, kitajski izraz za kateri koli mini obrok, sestavljen iz vec jedi, [View Full Entry]

---

---

I love Cambodia. And I hate goodbyes. Torej, zadnji dan v Kambodzi in zadnji dan skupaj sva zacela s sprehodom do Tuol Slenga, po domace muzeja groze, ki je lociran kaksnih 500m juzneje od GH. Za kaj gre, si lahko preberete v vnosu izpred dveh let. Na poti do tja sva zaruzila na nek market, na katerem sem (koncno!) kupila tisti njihov strgalnik, s katerim se da tako fino scefrati zelenjavo a la bucke in korenje, in to za celih $0,60. Andrej je sel torej z muzej, jaz pa v stacuno Villageworks, kjer sem pred dvema letoma ze kupila eno zapestnico [View Full Entry]

---

---

Zjutraj je bil cas, da si pogledam, kar mi ob prvem obisku ni uspelo. To sta bili Royal Palace in Silver Pagoda, za kar so naju osusili za celih 25.000r (dobrih $6). Naateg je bil se vecji zato, ker Throne hall sploh ni bila odprta za javnost, ker se je pac (bojda) dogajala neka uradna podpisovalna zadeva. Sva pa vsaj videla castno ceto in rdeco preprogo. Sla sva torej do pagode, kjer sva naletela na nek performans, nek kamboski ples, bobnanje in petje. Super! Malo manj super pa je bilo obnasanje turistov, ki so v umetnike in umetnice skakali priblizno tako [View Full Entry]

---

---

Na zajtrk sva sla, jasno, na psar. Jedla sem neke kokosove zadevice v palminih listih pa se neke drugacne kokosove pecene zadeve. Vzela sva tudi celo lubenico za skoraj en dolar in zavila proti boardwalku, da sva jo razmesarila in style - s pogledom na most, svetilnik, Mekong in sonce. Slednje je bilo sicer ze visoko, a dokaj zamegljeno in zato sibko. Sla sva na banko, pa nazaj grede spet mimo psarja (vse poti pac vodijo mimo, a ne), kjer sva vzela se vsak eno bageto, jaz za 500r = $0,125, bila je res vrhunska, s sezamom, not pa po mojem [View Full Entry]

---

---

Na bus za Kampong Cham sva sla ob pol osmih zjutraj na postaji pred reko. Karto sva kupila kar tam, in sicer za $4 po glavi. To bi pomenilo 32.000 rielov, pa je blagajnicarka nekako naracunala 28 tisoc, tako da se nisva sekirala. Na busu so bile najprej seveda na TV karaoke, potem pa so presaltali na neke kitajske smesne policijske serije (Police Academy wannabe?), ki so mocno zabavale lokalne potnike. Jaz sem se osredotocala bolj na okolico, saj je bila zelo zanimiva: med drugim smo se vozili mimo ogromnih plantaz kavcuka, ki je nekoc ze bil in je spet velik [View Full Entry]

---

---

Jutro: cas za psar, seveda! In za zajtrk. Nalovila sva neke specene zadevice (kokos?) za 200 rielov na enega (400 rielov = $1), pa ogromno bageto za 2000r, pa se cel ananas, seveda standardno licno izrezljan tudi za 2000r. Sledil je lov za prevoz v vasico Chhlong (ne, dva h-ja nista napaka), ki sva si jo izbrala za dnevni izletek. Hotela sva shared taxi, cim ceneje, in s $5 sva prisla na $2,5/osebo, kar je bilo sprejemljivo, in smo sli. Stari naju je posedel v svoj minivan in odpeljali smo se vasici naproti, sprva po asfaltu, potem pa, standardno, po prasni [View Full Entry]

---

---

Vstala sva ob pol sedmih in se odpravila se na zadnji zajtrk Lao style (Sticky rice + se zadnja hot chocolate) pri najini mami. Sla sva do tipa, pri katerem sva prejsnji dan za $10 kupila karto do Strung Trenga v Kambodzi, in ob 8.15 sva sedela na ladjici za Ban Nakasang. Tam je bilo malo zmede glede nadaljnjega prevoza, kar je za te razmere obicajno, zato se nisem sekirala in scasoma smo se res z natrpanim minivanom odpravili via Kambodza. Po pol ure voznje smo prispeli do Lao immigrationa - "Pay one dollar.", pes smo prehodili kaksnih 100 metrov do [View Full Entry]

---

---

Spet sva jedla sticky rice in pila hot chocolate in pineapple shake za zajtrk pri najini mami, kjer sva spala prvi dan. Potem pa do Khan Phapheng slapov - po svoje, ne s turo. Zastopala sva en colnic do Ban Nakasanga za 15k, od tam pa sva po dilanju in kaksnih prehojenih 500m ujagala moto (jap, trije na skuterju! - kar je po azijsko v bistvui waste of space, ker bi lahko gor spravili vsaj se dva potnika) za tistih slabih 10km do slapov - cena je bila 20k za oba. Slap naju je kostal 10k na osebo. Gre za najmocnejsi [View Full Entry]

---

---