Nadaljujemo z zbiranjem bizarnih lokacij tekanja. Ali pa je bizarno že kar početje samo. Ampak dejstvo je pač tako: za ohranjanje psiho-fizične kondicije je na potovanjih tek najboljša možnost, ker ne potrebuješ dodatnega prostora, denarja in opreme, samo lastne noge, nekaj hecnih spandex oblačil, superge - in po možnosti fantastično infrastrukturo, kot je tu v NY. Že pred prihodom sem se diskretno pozanimala pri Petru, ali bi moje dvonožno sopihanje izpadlo bedasto, pa me je pomiril, da ravno pred njegovim blokom (ker smo pač na obali East River) poteka tekaško-kolesarska pot, sicer speljana okrog celotnega Manhattna. Tako sem torej spakirala nekaj dodatne prtljage in jo danes z največjim veseljem uporabila. Zunaj je sicer prevladovalo dokaj klavrno vreme, pri nekih 6 stopinjah je celo nakazovalo, da bo deževalo, ampak sodeč po ostalih tekačih v kratkih majicah in ... read more

Tale Elephant Hills guesthouse je mega. Jogi tak kot se nikdar do sedaj, kopalnica cista, brez komarjev, vse super, pa se za samo 300 rupij na noc (ponavadi takega "standarda" pod 400 ni). Res kul! Spokala sva se nekaj cez sedmo, saj sva ob osmih hotela ujeti kao bus do Kochina. Imela sem svoje dvome, ker tu je vsakih pet minut drugace, kar se tice voznega reda, in res ob 10 do osmih, ko sva po zajtrku prispela na postajo, nihce ni nic vedel o kakrsnem koli busu do Kochina. Ni panike, tudi do Kottayama (kamor gre res vsakih pet minut) je bilo v redu, saj bi do Kochina tako ali tako morali iti skozi to mesto, zato sva se z Robertom vsedla na bus, ki je ravno startal. In za 69 rupij sva ze bila ... read more

Najprej zajtrk v hotelu Sudha: tokrat puri in chai. Res bo tezko zapustiti tale plac, saj se clovek hitro navadi, da mu nekdo streze spredaj in zadaj. Pri Sudhi je pac tako, da je to njena edina zaposlitev, se pravi, da skrbi, da so ostali clani familije siti (hm, presiti) in urejeni. Ne bi rekla, da je to moj ideal zenske vloge, ampak tako pac tu je: vecina zensk, ceprav univerzitetno izobrazenih, je gospodinj. Malo smo se postopali "doma", potem pa - na poroko! Povabili so me s seboj na poroko brata od Rajevega prijatelja, ceprav tu nikoli ne ves, za kaksno sorodstvo dejansko gre, ker so vsi bratje in sestre, tudi bratranci in strici, Rajevo mamo pa Sudha denimo naziva s teta in ne tasca. Skratka, sofer (!) je zategnil Rajeve punce in otroke in ... read more

Happy Diwali everyone! Petarde in ostale pokalice so nazigali CELO noc, takoi da res sem si izbrala odlicno mesto za praznovanje. A rana ura zlata ura in ob pol osmih sem ze sedela v pritlicju z Rajem in njegovo familijo. Njegova zena Sudha mi je postregla z idli in chaiem, okoli mene pa sta skakala njegova otroka Manu Maharaj in mlajsi Abi Manyu, pa necakinja, mala Kayal, hci Rajeve svakinje Jeya Rani - tu imamo namrec ludo kuco, skupaj z Rajem zivita se njegova dva brata s svojo familijo in njihova mama. Dopoldne je minilo v obedovanju cukrov, pogovorih z Rajem, sprejemanju gostov in cestitk. In poslusanju pokalic. Vmes se je prikazal tudi Roberto, Brazilec/Kanadcan, ki sem ju skupaj s punco Bianco (ki je v nekem ashramu) spoznala pri Robu v Pondyju. Kako majhen je svet. ... read more

Pozdrav iz Trivandruma! Nepricakovan postanek pac ... jebiga. Zjutraj je bilo vse lagano, frustk pri enem izmed idli-porota-itd-dzinic v Lloydovem okolisu, chai, spakiranje, poslovilc z Lloydom in njegovo familijo (tokrat dokoncno), potem pa na rikso za 120 rupij do juzne zelezniske postaje. Prispela sem dovolj zgodaj, ob 8.30, tako da sem se lepo razgledala, kam moram nesti svojo rit, da pocakam pravi vlak. Potem pa: "Your attention please, train number 2626 Kerala Express is running late and will arive to platform 4 at 10.45 minutes. We apologize for the inconveniences." Panika! Morali bi odriniti ob 9.30, tako da bi komot ujela vlak ob 16.20 v Trivandrumu (spet ena izmed mojih boljsih potez v nacrtovanju logisticnih premikov, ampak tale je utemeljena). Ob 11h pa je bilo prepozno. Hm. Zdirjala sem na salter, ali obstaja se kaksen vlak ... read more