Vceraj se je torej vse izteklo po planu - ko sva prispeli v Surabayom that is. Najin let iz Denpasarja je bil namrec zakasnjen za debelo uro, menda zaradi nevihte. Ampak po prejetju prtljage je bilo vse kot po maslu: Lupi naju je pricakala na letaliscu, vsa nasmejana, naju poljubila in objela za dobrodoslico in njen moz naju je odpeljal v njihovo hiso v Surabayi. Zakon! In spet se je pokazalo, zakaj je CS tako oh in sploh. Lupi zivi s svojo mamo, babico, sluzkinjo (!) in mozem v ogromni bajti, tako da sva dobili svojo sobo v pritlicju, ki ima [View Full Entry]

---

---

Zjutraj spet podobna procedura kot prejsnji teden: zajtrk na verandico (ceprav danes ni bilo tiste famozne pandan palacinke, ampak samo toast oz. jaffles z banano - kar pa je tudi super), izlet na market po lokalne dobrote za na pot in potem ponovno pakiranje, pakiranje, pakiranje. Okoli pol enajstih sva se skidali iz guesthousea in na ulici zajagali enega taksista, ki naju je do letalisca zategnil za 120 tisoc. Shuttle bus bi naju prisel isto na osebo. Pot je bila zabavna, ker je sofer, zelo simpaticen, marsikaj razlagal. Da se je ucil anglescine (in japonscine!) na turisticni soli v Denpasa [View Full Entry]

---

---

Mislim, da sva z danasnjim zajtrkom postavili nov rekord. Kategorijo se iscem. Za ogrevanje sem najprej morala spremiti mravlje iz svojega nahrbtnika, ker so ocitno nasle v njem nekaj, kar jih je neskoncno veselilo, mene pa ravno obratno. Ko sem premetala vse ven in not in nasla a ma nista, na kar bi se lahko napopale, sem svojo slabo voljo stopnjevala s tem, ko sem stvari metala spet nazaj not. Lovely. Naslednji korak je bila cca petkilska papaja. Oci so bile velike in lakota tudi, tako da sva se je kar hlastno lotili. Kar dobro nama je slo! Vmes naju je [View Full Entry]

---

---

Zjutraj sva torej pricakali Ketuta v najinem guesthouseu, frustkajoc, ker je prisel pol ure prezgodaj. Ni panike, tako ali tako sva mu naredili biznis, za katerega je bil pripravljen cakati, in ob devetih smo sli novim dogodivscinam naproti za 400 tisoc rupij oz. 40 USD. Tudi prav. Najprej smo se ustavili v Pura Jaya Prana, kar menda pomeni tempelj lepih moskih (in naziv na Baliju ne bi mogel biti bolj na mestu). Ketut naju je vprasal, ce bi radi videli ceremonijo (ceremony - kar je tu vse v zvezi s templji), in pritrdili sva. Ampak nisva si predstavljali, da to pomeni, [View Full Entry]

---

---

Kje zaceti? Mogoce z vcerajsnjim vecerom: poleg 3 koktejlov sva si zadnje ure dneva (pa tudi sanje, ce smo iskreni) polepsali z maratonom You Tube videov nastopa Dime Bilana na letosnji Emi. Ker sem bila zaradi svojih popotniskih vzgibov letos prikrajsana za ta spektakel, si ga je po Poloncinem priporocilu bilo treba nujno ogledati - in imela je prav. Takega vizualnega spektakla pa se ne. Za frustk sva spremili sadno pojedino od vceraj. V lobbyju/restavraciji sva naleteli na dva Nizozemca, ki sva ju opazili ze vceraj, in vsa navdusena sta nama opisovala, kako sta sla onadva vceraj snorklat z [View Full Entry]

---

---

Zaceti je treba s sinoci. Izkoristili sva namrec subtleties najinega guesthousea in se debelo uro namakali v bazenu. Ob 22h pa so nama z ugasnjenimi lucmi subtilno nakazali, da je cas, da se pobereva iz vode. Zjutraj sva pojedli complimentary zajtrk a la carte - izbrali sva pineapple pancake in (jaz) kavo - potem pa malo naokoli za dve stvari: karto do Surabaye in prevoz do Pemuterana. Glede prvega je pac tako, da bova v Surabayo leteli, ker bi z busi tja porabili vsaj kaksna dva dneva. Tu pa se dobro pocutiva, zato bova Javo v glavnem spustili. Bromo mountain je [View Full Entry]

---

---

Zjutraj sva torej ujagali zajtrk kar v guesthouseu, ker 1) se nama je mudlo naprej, 2) je bil samo 5000 rupij na osebo in 3) tu ni bas nekega street fooda. Ampak zajtrk, kot se sika: banana pancake, skleda sadja in caj. Nicht schlecht! Mimo je prijadral najin drajver in zmenili smo se, da se do Lovine (na severu Balija) z vmesnimi postanki zafuramo za 38.000 rupij (38 USD). Pa pojdimo! Strpal naju je v uber fancy avto (Suzuki APV, za poznavalce) in najprej smo se ustavili kar cez pet mintuk (mimogrede smo srecali se sefeta, ki ima druge bungalove na [View Full Entry]

---

---

Zbudili sva se v soncno jutro in se po spraznenju vcerajsnjih zalog bananic, rambutana in mandarin podali na lov za frustkom. Pot naju je kar spontano zanesla na market in tam sva zajagali zanimive zadeve: sticky rice s kokosom, nekaj drugega s kokosom, nekaj tretjega s kokosom - in Madzarko, poroceno z Balinezerjem, s katerim ima tudi otroka. Zgodilo se je namrec, da se mi je zahotelo caja, in videla sem omenjeno belko med samimi lokalci, kar mi je reklo: to pa bo nekaj. In je bilo res, narocila sem caj, zanj placala zgolj 1000 rupij, kar je 0,10 USD, in [View Full Entry]

---

---

Zjutraj sva se seveda najprej odpravili na market. Nisva bili cisto prepricani, kje je dnevni market, zato sva kar zavile na plac od nocnega - in zadeli v polno! Takoj za night marketom se je namrec bohotil dostojno velik daily market. Nagrabili sva si mandarine, rambutane, zeleno papajo (ki se je kasneje izkazala za napako, ker zelena se namrec rabi za solato, oranzna pa za uzitek), jaz tudi sticky rice s kokosom (!!) in tiste male kokosove palacinkice (!!! - sicer niso bile tako odlicne kot na Tajskem, ali jebiga), bananice, jaz se neko sojo ... vse zacinjeno z veliko dilanja [View Full Entry]

---

---

Zadnji dan v Singapurju se ni zacel nic kaj bistveno drugace kot vsi ostali prej: mini zajtrk v hostlu (tokrat v bolj okrnjeni izvedbi, ker sva odsli, se preden se je recepcija odprla, kar pomeni, da so naju toast + namaz + voda pricakali v kuhinji), potem pa zaresni zajtrk na marketu. Tam sva stegnili se ene noodles to go za na letalisce, potem pa na bus do Johor Bahruja (JB, za frende). Sedli sva na lokalni bus javnega prevoza st. 170 za $1,90 po osebi, ki naju je po slabi uri pripeljal do meje. Tam smo se skidali dol, sli [View Full Entry]

---

---