Indijci se niso odprli, zato sem sla ob pol osmih zjutraj na zajtrk malo dlje, na pol poti do bus postaje. Tam sem se pocila na nek lokalni hwaker centre in narocila hockkien mee - hockkien nudlne, ki so tu zelo znani, saj Penang oblvadujejo Kitajci iz Hockkiena. Snedla sem torej te nudlne v obliki juhice za 3r (in seveda teh tarik za 1r) in vedno znova me navdusi, kako lahko Azijci iz ene same zadeve, kot je noodle soop, naredijo petsto razlicnih variant. Ta je bil spet nekaj drugega kot vse ostale, namrec. Z Angom sva sla nato skupaj v sosednji Youth park oz. Tai Chi park, ki je namenjen zlasti lokalcem, med turisticnimi atrakcijami pa ni naveden. V njem se (predvsem starejsi) razgibavajo na takih rekreacijskih masinah, kot sem jih videla v Zaragozi, otroci ... read more

Oh, Penang, Penang. It has been too long. Zajtrk je bil ze kar standarden, torej sadje galore in roti chanai in kopi cez cesto. Ko sva se spakirali, naju je gazda - Alah bless him - zategnil do bus postaje Langarr (zal ne Langa) in nama za vse skupaj, torej sobo in taksi usluge, racunal samo 20r. Clovek bi ga kar posvojil. A zal sva ob 9h ze sedeli na busu za v Penang. Po izjemno zrihtani regionalni cesti smo lazili v visave, saj smo morali na prehodu in Kelantanta v Perak prevoziti en prelaz, vmes pa ni bilo panike prehitevati kamionarjev in drugih busov. Ustavili smo se ob 12.45 v mestu Grik (oz. zunaj njega v nekem pocivaliscu za buse), da gremo makan dan tandas - jesti in na wc. Na mizi se je bohotil ... read more

Kevin Costner plese z volkovi. Jaz plavam z zelvami. No, vsaj enkrat sem. Sla sem na zajtrk za pregresnih 7,5r: roti chanai za 5r in teh tarik ais za 2,5. Filip se je hvalabogu skidal, tako da sem lahko uredila vse za snorklanje pri sosednjem guesthouse po imenu Lemongrass. Sedela sem tam v kaficu in nisem zelela fotkati in se izpostavljati, ker menda na otoku kradejo ko srake, na vpisnem listu za snorklanje pa so bili vsi moji podatki, vjucno s stevilko bungalova. Ne paranoja, ampak previdnost. V tistem trenutku nisem imela prav nobene zelje raziskovati otoka, ker se nisem pocutila zazelene. OK Iva, ustavi konje, sem na precudovitem, sanjskem, rajskem otoku, a trpim? Nekaj mora biti res hudo narobe z mano. Ob 11.45 smo lagano odrinili barcici naproti, pobrali smo se druge snorklarje po otoku ... read more

Dan za spoznavanje lkalne kulture! (poleg hrane) Zjutraj sem najprej napadla lubenico od vceraj, potem pa se en roti chanai in teh tarik za vogalom. Potem se je mimo pripeljal Din z minivanom in podala sva se na lov za tekmovanjem v petju ptic. Baje se to tukaj dogaja vsak petek in soboto zjutraj, ampak ko sva lutala po obmocju, kjer na bi tekovanje bilo, nisva naletela na nobeno zvrgolenje. Ni panike! Zapodila sva se proti severu, iskat izdelovalce batika in posebnih zmajev. Din je na cdju nazigal stari rock in blues in vmes je nekdo pel (miva pa veselo z njim) Life's been good to me so far ... Ustavila sva se kmalu, ko je Din zagleal trgovino s songketom - blago, iz katerega izdelujejo saronge in sampinge (kratke gate za doma). Sla sva kar ... read more

Ok, to pa res presega vse meje verjetnega. Moja nova familija me je po vecerni molitvi povabila v spodnje prostore, v ze zaprto restavracijo, na vecerjo. Ne bi o tem, da sem ze prej jedla roti canai. Ampak ok! Pred menoj so se na mizi zvrstili nasi goreng s kuretino in morsko hrano, pa neke piscancje klobasice, pa ribji cips, pa ice nescafe - pa take fore (hvala bogu, da nisem vegetarijanka, kajti zavrniti hrano v takih primerih ... je dokaj nekul). Meni se je vse skupaj zdelo ze cez rob verjetnega, oni so bili pa najbolj srecni pod soncem. In da bi bila mera polna, je ata Din po obedu izrekel magicne besede: "Bi sla z nami na night market?" Um ... Vprasanje sem vzela kot retoricno in se z njegovo familijo - v minivanu ... read more