Ok, to pa res presega vse meje verjetnega. Moja nova familija me je po vecerni molitvi povabila v spodnje prostore, v ze zaprto restavracijo, na vecerjo. Ne bi o tem, da sem ze prej jedla roti canai. Ampak ok! Pred menoj so se na mizi zvrstili nasi goreng s kuretino in morsko hrano, pa neke piscancje klobasice, pa ribji cips, pa ice nescafe - pa take fore (hvala bogu, da nisem vegetarijanka, kajti zavrniti hrano v takih primerih ... je dokaj nekul). Meni se je vse skupaj zdelo ze cez rob verjetnega, oni so bili pa najbolj srecni pod soncem. In [View Full Entry]

---

---

Ok. To je ze prevec smesno. Sedim v nekem internet kaficu nad restavracijo, stanujem pa pri lastniku vsega tega kompleksa za to noc. Srfam in jem in pijem in spim zastonj. Ampak do te bizarne situacije pridemo po korakih. Torej, se dobro, da sem si vceraj vzela na easy, ker sem zadnji moment, ko sem sla ob 18h tako malo za boljsi obcutek preveriti nekaj glede danasnjih prevozov v tourist info center. Izkazalo se je, da tisti bus, ki bi moral biti ob 8.30 za Segamat, pelje sele najprej ob 9.30, kar je absolutno prepozno za ujet vlak v Gemas in [View Full Entry]

---

---

Pa to ni res. Pa to NI res, no! Vecer se je zakljucil na najbolj nor nacin. Z Yeejem in njegovo zeno (mislim, da Susan) smo sli za vogal na vecerjo: na fried rice in ying-yang nudlne. Oboje je bilo naravnost fantasticno, pa se poceni - castila sta kar onadva. "Small money, don't worry!" se je stalno smehljal Yee, ko sem mu hotela poturiti svoje ringite. Potem sva sla malo naokoli: najprej za naslednji vogal, kjer so snemali nek kitajski film (?!??!), potem pa naokoli po mestecu. Uau. Ce se mi je prej zdelo nekoliko zaspano, se mi je zdaj ta [View Full Entry]

---

---

Zajtrk je bil trodelen: najprej dragonfruit od vceraj, potem pitstop pri mamak (jaz najprej roti chanai, ker roti pisang kao no have, potem pa z Edom se tose in cez ginger teh tarik), na koncu pa se kokos pri sosedih. Matr, v taki situaciji bi imela vedno dobre sosedske odnose. Ko sem imela vse spakirano in je bil Ed nared za sluzbo (danes grejo gledat lokacijo za snemanje, t.i. reccee), me je zategnil do postaje KTM. Bye bye Ed, bye bye Kepong, sem jokcala! "Heh, you'll be back," me/se je tolazil Ed. Ves, da bom. Sla sem do KL Sentral (1,30r), [View Full Entry]

---

---

Spet sem spala kot hlod. Ocitno tale Azija blagodejno vpliva na moje drnjohanje (ali pa se moram naspati za nazaj), kajti tole ni bila vec posledica jetlaga. Kakor koli ze, nihce se ni prav posebej vznemirjal. Ed je skocil k zdravniku (ki je, tako kot vse ostalo, cez cesto - in ja, delajo tudi ob nedeljah), jaz pa lagano do soseda po kokos. Njegov oce je kot ponavadi lepo pokramljal z mano, dokler se Ed ni vrnil. Potem pa na morning market v KEpongu. Sparkirala sva se kar "dalec" stran, ker je bila guzva nepopisna. Zavila sva najprej mimo stanta s [View Full Entry]

---

---

Naspali smo se, kot se sika. Ampak vremeni bilo kooperativno: scalo je kar solidno. Zato sva sla z Edom na zajtrk kar k sosedom, na kokos. Ampak ker nekaterim (khm, meni) to pac ni dovolj, se je Ed opogumil - in skuhal nudle! Yeah, the man can cook. Zanj je bilo to seveda nekaj povsem bednega in nikakvega, ampak nudli so bili pa bozanski. Se vedno je dezevalo, a sva se podala na pot. Tokrat v nov mall One Utama, kamor baje hodi vsa kitajska srednjerazredna smetana. Spet gre za konglomerat par centrov in zadeva je seveda ogromna. In seveda imajo [View Full Entry]

---

---

I am back! Back to KL! Kaj kmalu po prihodu iz Azije letos spomladi sem se nehala slepiti in si priznala, da je čas v Ljubljani - ki je sicer oh in sploh super in fenomenalen - samo vmesno čakanje med novim potovanjem v Azijo. To sem ugotovila še bolj, ko sem poleti najprej v Buidimpešti, nato v Španiji, potem pa na Nizozemskem največji izliv sreče dozivela, če sem naletela na kaj azijskega. Skratka, dileme, ali iti spet v Azijo ali ne, sploh ni bilo, najbolj pekoča odločitev je bila izbira destinacije. Jebiga, ni padla Kambodza, ampak [View Full Entry]

---

---

Po fiesti sledi jutranja siesta, zato je bila ura šele pol dvanajstih, ko sva se skidali na market. Morali sva namreč pokupiti še vse, kar je Alberto rabil za - traraaaaaa - paello! Tako sva se zataknili pri štantih z morskimi sadei in zelenjavo in moram reči, da so marisca (morski sadei) pregrešno poceni v primerjavi z našimi. Nina je pokupila eno celo polenovko, ki so ji jo narezali na fileje, pa te in one školjke in papriko in ne vem kaj še vse, pa ni sprašila več kot deset evrov. Svaka čast. Mimogrede, ko smo e rav [View Full Entry]

---

---

Danes je bila torej na sporedu Huesca, mestece severovzhodno od Zaragoze na začetku Pirenejev. Do tja naju je v eni uri popeljal bus, ker sva vlak zaradi jutranjega kofetkanja v blinji pekarnici zamudili. Ni bilo take škode, ker niti vlak ne vozi dosti manj, 40 minut. Na postaji je bilo mnogo agencij, ki so oglaševale potovanja v Romunijo (v romunščini), saj je v Zaragozi oz. kar celi Španijo še pa još Romunov, bivajoč po principu s trebuhom za kruhom. Iz dokaj hladne in vetrovne Zaragoze sva torej prispeli v to sončno in toplo vas [View Full Entry]

---

---

Gremo na morje, gremo v Valencio! Ampak najprej se moramo prebiti skozi aragonsko puščavo. Skoraj vso 300-kilometrsko pot do tja so nas spremljale vetrnice velikanke, pa tudi najnovejša pridobitev Lopez familije: GPS napravica. No, Alberto je bil v Valencii e vsaj 30x, ampak nikoli se ne ve, kdaj lahko zalutamo. Po dobrih dveh urah in kratki kofe pavzi smo prispeli. Sparkirali smo se na jugu mestnega središča blizu elezniške postaje, potem pa šli vsak svojo pot oz. midve svojo, on svojo. e takoj na postaji sva šli v turistični biro in [View Full Entry]

---

---