Zajtrk je bil kar ze brunch, in sicer pri drugem kaficu za vogalom, tokrat luo bo kao z jajcem in tistim njihovim super cajem. Potem pa v Beitou! Gre za postajo nedalec stran in zelo znano lokacijo toplic oz. hot springs! tajvan je namrec nabasan s temi hot springi, in ce kdo, potem sem jaz veliki ljubitelj teh zadevscin, tudi v soncnem vremenu in kaksnih plus 25 stopinjah. Ampak najprej besedica o busih tu. Placas ob vstopu ali izstopu, vozniki pa se pogosto zahvalijo potnikom ob izstopu in oni njemu. Noro, kaj takega sem do sedaj dozivela le v Vancouvru. Mimogrede, do sedaj lahko recem, da me Tajpej spominja malce na Singapur. MRT je fascinantno ucinkovit, same stacune in soping povsod, hrana je odlicna, arhitektura je moderna, blazno je cisto ... ampak nekako ima vec duse, ... read more

Na svoj seznam norih stvari, ki sem jih kdaj pocela, lahko dodam vsaj se eno. Ampak najprej na zacetek. Zjutraj je bilo koncno sonce! In tako ta pravo. z Nateom sva sla na zajtrk k stantu cez cesto, kjer delajo baje izjemno dobre dan bing palacinkice s slanino in sirom. In res so dobre. Sploh ce zraven narocis se lei cha. Nate je sel v sluzbo, jaz pa z busekom do MRT postaje. Ker je bil lep soncen dan, sem ga izkoristila za krajse raziskovanje Danshui obale. Mestece namrec lezi ob zalivu oz. estuarju velike reke in je bilo vcasih pomembno portugalsko ... erm ... obrezje, recimo temu, zato je veliko ostankov iz teh casov. Pa tudi od prej, imajo takozvano old street, ki je danes vse prej kot old, saj so na njen razstresene povsem ... read more

Americani n Kanadcani z 101 oznacujejo zacetniske predmete, zato bom tudi jaz tako oznacila svoje prvo spoznavanje s to drzavo. Jolyn mi je spisala, kaj moram narociti za zajtrk v stantu cez cesto njenega bloka. Tako sem se zjutraj okrepcala z dan bing (palacinke z jajci), nai cha (mlecni caj) in luo bo kao (nimam pojma, ampak kot nek pecen gris iz kockic z delci pancete in cebule, res nimam pojma, ampak je bilo dobro). Vse skupaj me je stalo 58 dolarjev, za namecek pa mi je stari podaril se dva potstickerja, ravno ko sem se hotela odpraviti na bus (ki je na istem mestu). Superca. Ko sem cakala na bus 912 do city halla, je neko zenico zraven zelo skrbelo, da cakam na pravi bus, zato sta se s starijem v kafani domenila, da mi ... read more

Zadnji dan je bil, kot pritiče tradiciji, najboljši – v vseh pogledih. Zjutraj, že ob osmih, smo se skidali iz hotela proti železniški postaji. Na sveže spranih nedeljskih jutranjih ulicah smo bili edini, družbo so nam delali ne tu in tam kakšni mašni navdušenci. Ob 8.46 smo sedli na regionalni vlak do Ingolstadta, ki je znan po svoji proizvodnji Audijev, ampak mene je pritegnilo nekaj drugega – znova Deutsche Bahn. Res mi je nenzansko všeč, kako so vsi vlaki sodobno opremljeni, kako te na LCD-zaslonu redno obveščajo o hitrosti (povprečje tam nekje 118 kmh), kako te opozarjajo, na katero stran vagona bo postaja … Res je potovanje po Nemčiji totalno stress-frei, ker vse klapa, vse štima, vse je do potankosti naštudirano in zorganizirano. Kapo dol! Če bi not uletili še azijski prodajalci vsega živega okusnega in ... read more

Pa sem spet v Nemčiji, že tretjič letos. Ljudje se mi smejijo, češ, kaj pa je v tej državi še kaj drugega videti kot Berlin, a se jim samo zvito nasmehnem. Marsikaj, marsikaj. Morda pa je bolje, če ostanejo tako prepričani. Kakor koli že, let z Brnika ob 6.50 zjutraj nikoli ni zabaven in niti tokrat ni bil. Predvsem zato, ker so ga prestavili oz. združili skupaj z letom za Barcelono, tako da je bila zmeda potnikov - sploh katarske rokometne ekipe - popolna. Ko smo končno krenili in se čez urico znašli v deževnem glavnem mestu Bavarske s 15 stopinjami, je bilo jasno, da sva za vlak do glavne železniške postaje, kjer naju je čakal nov vlak, absolutno prepozni. Še bolj, ko sva na prtljago čakali kakšnih 20 minut. A optimizem umira zadnji, zato sva ... read more