Taiwan 101

---

Americani n Kanadcani z 101 oznacujejo zacetniske predmete, zato bom tudi jaz tako oznacila svoje prvo spoznavanje s to drzavo.
Jolyn mi je spisala, kaj moram narociti za zajtrk v stantu cez cesto njenega bloka. Tako sem se zjutraj okrepcala z dan bing (palacinke z jajci), nai cha (mlecni caj) in luo bo kao (nimam pojma, ampak kot nek pecen gris iz kockic z delci pancete in cebule, res nimam pojma, ampak je bilo dobro). Vse skupaj me je stalo 58 dolarjev, za namecek pa mi je stari podaril se dva potstickerja, ravno ko sem se hotela odpraviti na bus (ki je na istem mestu). Superca.
Ko sem cakala na bus 912 do city halla, je neko zenico zraven zelo skrbelo, da cakam na pravi bus, zato sta se s starijem v kafani domenila, da mi pomagata. V kitajscini, seveda. A smo ugotovili, da nisem v nobeni zmoti in da je us 912 res ta prav.
To bo najbrz njihova percepcija o nas: da smo v teh dezelah by default zgubljeni. Saj smo najbrz res. Samo zaupamo v dobro.
Dezevalo je, ampak temperatura je bila prijetna. Izstopila sem pri city hallu oz. tam blizu in se razgledala naokoli. Najprej opravki: bankomat, nabava sim kartice, itd. Znanje anglescine je porazno, razen v hotelih, kjer osebe govori totalno amerikanscino. Ampak to ne kvari vzdusja. Mesto je super ... izjemno cisto (prav zares!), urejeno, ljudje lepo obleceni in zelo prijazni, hrana je fenomenalna, cene ugodne, javni prevoz z MRT na celu blazno ucnikovit, povsod se slisi cingljanje htc telefonov (ker htc je pac tajvanska firma), ljudje nosijo ocala brez sipc (!) zgolj kot modni dodatek ... super, res!
Sla sem na MRT do Ximena. Vmes sem kupila easy card, kjer das 100 dolarjev za depozit za kartico (Zoki, uci se!), potem pa nalozis gor, kolikor zelis. Za zacetek sem dala 200 dolarjev, ker so voznje kar poceni, 15 za bus in odvisno od dolzine za MRT (8, 20, 30... ).
Zgubljala sem se po obmocju Ximen, kjer je drug obraz Taipeia, mrgoli stacunc in ulicnih prodajaln in cajnic in vsega boga, zato se seveda nisem mogla odlepiti od lokacije. A sem se morala in odpesacila do Longshan templja, ki je ena od must see zadev v tem mestu. Vmes sem zaruzila na nek totalno odbit market, se zaletela v folk s polno hrane pred templjem, in koncno nasla svojo destinacijo: Longshan tempelj. Ko vsakic me je tudi tu popadel zen - ne vem, kaj je z mano in temi budisticnimi templji, ampak nekaj magicnega je. Seveda sem sla not, pa ceprav sem jih videla ze sto podobnih, in uzivala v kadilih in gorecih vernikih, ki so na tla metali neke plasticne cilije, da bi si prerokovali prihodnost, pa darovali vse vrste hrane svojim ljubim bogovom oz. budi ... in ko so ob 16h vsi skupaj zaceli nekaj peti, je bil zen na visku. Po moje sem se zasedela dlje, kot bi bilo treba.
Zraven templja je nek takozvani tourist night market, ki se je ravno zacel pripravljati. Ni me posebej navdusil, zato sem se ustavila samo za bubble milk tea in se zaklepetala s prijazno prodajalko. Oz. me je kar ona nagovorila. Sama od sebe je rekla, da je studirala anglescino pol leta - kje drugje kot - v Vancouvru. in sva bili dobri za naslednjih pet minut, kako je tam oh in sploh super. Nakljucje pa tako.
Sla sem nazaj do MRT pod templjem (no, skoraj) in v spodnjih etazah naletela na spet en nov svet. Neka druzbica vecinoma starejsih se je neskoncno zabavala s karaokami in plesom, in za nase razmere so izpadli TAKO hecni in nerodni, ampak za njihove je bilo pa to to. Malo naprej je bil beauty salon, kjer sem si ze skoraj dala populiti obrvi s tistimi cverni (one tega ne pocno s pincetami), ampak sem se vzdrzala, da morda dobim kje kak kitajski prevod, kako jim razloziti, da si zelim populiti samo obrvi, ne celotne obrazne dlake (tu je to norma - ni cudno, da so vsa dekleta tako popolnih obrazov).
In to je tisto (no, eno izmed dejstev), ki me tako neznansko privlaci sem. Ker je svet postavljen na glavo, ker je vse v redu, ker ni meja, ker ni omejitev, ker so merila stvar kulture, ker lahko fusas totalno in nastopas javno, ker se lahko odkasljas brez skrbi ... Ah, bila sem prodana, pa me sploh niso kupili. Ljubim jih, jebiga!
Sla sem nazaj do city halla, na bus do Shenhenga in na stinky tofu ulico, ki je povsem zraven stanovanja Jolyn - ni kaj, znam izbrati lokacijo. Ulica je menda zelo stara, kar je res videti po arhitekturi in tlakovcih. In kaksen zur je to ... stant pri stantu, ne le s tofujem, pac pa tudi s caji, cukri, oreski, drugimi spominki ... noro. Ne vem sicer, kaj naj bi tam smrdelo, ker nisem vohala nic (razen omamnih disav), res pa je tudi to, da imam nekoliko zamasen nos zaradi prehlada. Ampak. Kot receno. Vse je bilo super. Ustavila sem se pri zadnjem stantu, kjer so me shecali za neko kvazizdravilo za prehlad oz. bolece grlo, neka gumijasta zeliscna mesanica, v kateri je po moje precej mete. Bilo je dobro, ucinkovito in poceni, zato sem vzela eno dozo za 50. Taisti stari me je nato sam od sebe povabil na caj in preden reces keks sem ze pila z njim najboljse oolonge in zelene tajvanske caje in ... seveda nato pokupila eno vrco. Ampak res, ne bom vec. Ne. Bom. Vec. Kupivala. Cajev. Aha.
Sla sem nazaj po ulici na vecerjo, a nisem imela pojma, kaj narociti. Zato so poklicali tipa iz sosednje prodajalne, ki mi je pomagal narociti, saj je znal anglesko. Super. Koncala semz nekim hot potom tofuja in bambusa, narocila sem se kroznik zelenjavice z ikan bilis (haha, male ribice po malezijsko) in svinjino, pa seveda obvezna skleda riza. Najedla sem se ko kraljica za 350 dolarjev, kar je sicer veliko za moj dnevni budget, ampak je bilo vredno vsakega rizevega zrnca.

---