Made in Taiwan

---

Bolje receno: made it to Taiwan.
Ampak kakor koli ze. Po vseh kolobocijah sem vendare tu, na tem, kot kaze, fenomenalnem otocku sredi Azije, nekje med Juznokitajskim morjem in Pacifikom, ce me geografija ne vara. Vlak do Munchna je bil OK, malo sem nato zabluzila po mestu in se nauzila radosti tamkajsnjega marketa, potem pa za deset evrov (od kdaj?!?!) do letalisca. Tehtnica je pokazala 9,4 kilograma cekirane prtljage, kar je za slabih pet tednov potovanja kar v redu (in dober potencial za nakupe).
Oman Air se je spet izkazal za vrhunske, tako da jih RES priporocam. Placa je ogromno, cetudi ne bi imela sosednjega sedeza fraj, hrana je odlicna, osebje prijazno, ponudba zabave neskoncna (samo omenim, da imajo tudi album od The National in Oasis, in po moje ni treba vec kaj dodati). Plus je tudi to, da ima letalisce v Muskatu zastonj internet, od lani pa so ga dodobra popestrili, zdaj je tam tudi Costa cafe, in seveda sem si privoscila en flat white (baje nadgradnja capucina). Imajo tudi stant z indijsko hrano, kjer me je za hip pograbila nostalgija po raznih idlijih, a me je prodajalec s svojimi brki nemudoma streznil.
Let do KL je bil se petkrat bolj prazen, tako da sem imela celo vrsto sedezev zase. Stevard me je vprasal, ali sem OK, ocitno je bil moj jetlag vec kot opazen. Vse je bilo OK, zato sva se zaklepetala o drugih stvareh. Ali igra Slovenija fuzbal, je bilo njegovo prvo vprasanje (in ne, kdo je Pandur ali Laibach). Je totalen fen Brazilije, zato komaj caka prvenstvo prihodnje leto, a bo zanj zelo zgodaj, ob 4h zjutraj. Toliko o globalnem pomenu fuzbala. Potem sva presla na Oman in njihovo hrano (kakopak), in razlozil mi je vse o dan starani govedini, zakopani pod zemljo, pa halvi. Da je v Omanu vedno vec turistov, se przijo na +48, medtem ko domacini svicajo sto na uro. OStale stevardese da so iz Indije, Pakistana, Filipinov, Indonezije, celo Romunije. On je bil prej postrescek v hotelu, zato obvlada biznis s folkom, bil pa je tudi ze na sluzbenem potovanju v Italiji (Oman Air leti iz Milana), opisoval mi je Lago di Como in podobne zadeve, ki so ga navdusile (jasno, tudi Benetke). Baje se navadis jetlagov (za raziko od mene): ce v nekaj res verjames, potem ni tezko, je dodal, in omenil, kako se je kljub letom v Pariz in poznim uram soncnega zahoda drzal postenja med ramadanom.
Pristanek v KL ob tocni uri, 20.40, zunaj pa +36 stopinj. Superca. Se dobro, da sem se stacionirala na letaliscu za slabo urico, da sem pocakala svojega gostitelja, ki je ravno takrat priletel z Langkawija. Vmes sem spila en teh tarik pri blazno prijazni Indijki, ki mi je celo posodila svoj telefon. Dobri so te Malezijci.
Prisel je Zanif in sla sva z vlakom do KL Sentral. Prvic sem se peljalana tak nacin z letalisca, ponavadi grem z busom, in je res hitro. Sploh ce se vmes pogovarjas s tako zanimivim sogovornikom, kot je bil Zanif, ki mi je razlagal vse o svojem sojenju pri ragbijski ekipi sole v Kuala Kangsarju, ki je menda Eaton of the East. Ah, Britanci ...
Na KL Sentral naju je pobrala njegova prijateljica Ira in skupaj smo sli do njegovega stanovanja na t.i. International Hill, ki je v okrozju Ampang. Stanuje visoko na hribu, kar pomeni, da ima fenomenalen, fantasticen razgled na celoten KL! Res noro. Pogovarjali smo se do ene dveh zjutraj, tip je skadil eno cigaro (zbira njihove ovitke - moj nov hobi, morda?), potem pa sem padla dol.
Naslednji dan je bil povsem na easy, ker se mi res ni nikamor mudilo. Tako me je Ira zategnila do postaje Setisawanga, kjer sem se poslovila od obeh, in se zategnila do postaje KL Sentral. Odpesacila sem od Little Indie, ki je za vogalom, in ugotovila, da se zadeve se vedno gradijo. Prav za prav je cel KL eno veliko gradbisce, in to je potrdila tudi Shilaa, ko sem se dobila z njo pri mamaku pri monoral postaji ob 13.30. Ah, Shilaa, kratko in sladko, ker sem jaz letela letalisce, ona pa na razgovor za sluzbo v Mid Valley. Vseeno sva si privoscili en teh ais (jaz pa prej ze dve paroti in teh tarik in teh o ais limau, jasno!). Povsod pa sunder, ker sem spet ravno v casu diwalija oz. deepawalija. Ocitno brez tega ne gre, ker je tako ze tretje leto zapored.
Kakor koli, standardna procedura, na bus za 8 ringgitov do LCCT terminala, ki je zdaj popolnoma nabutan z zadevami in stacunami in kafici! Noro, kaksen napredek v dveh oz. treh letih! Iz hangarja v totalno nor terminal. Odlozila sem prtljago in se sprehodila do Noooodles stanta in prisedla k mizi, kjer je sedela Avstralka Melissa. Zacela je govoriti, da gre na potovanje vse od Amsterdama do Vancouvra, in sicer bo obiskala vse svoje prijateljice, ki so transseksualke. Love it.
In pocasi na let. Mimogrede, tudi ti je povsod zastonj wifi ...
Ko smo se po dobih 4 urah leta blizali Tajvanu, sem sredi morja uzlra mravljisce luci. To je torej tale moj obljubljeni otok za naslednjih nekaj tednov ... Z Zraka je zgledalo obetavno.
Z zemlje pa se bolj! Hiter postopek za pridobitev vize, prav nobenih komplikacij, samo stempelj, nasmeh in cao. Super. Ujagala sem shuttle bus za 145 dolarjev (30 tajvanskih je en ameriski dolar, torej podobno kot tajski bati), ker je bila ura ze pozna (skoraj polnoci), tako da MRT ni vec deloval. Zunaj je bilo 25 stopinj, kar prijetno. Pri city hallu sem sedla na taksi, potem ko smo s centralo dojeli, kam me mora taksist zategniti, in res, kaksnih 20 minut in 250 dolarjev kasneje sem bila v Shenkengu pri Jolyn. Ura je bila ena, moja gostiteljica pa na sreco hodi spat podnevi, saj je freelance graphic designer.
Spat sva sli okoli cetrte ure, kar je povsem nepojmljivo, ce ne bi imela huronskega jetlaga ...

---