Oh my goth

---

Ob sedmih me je zbudilo čudovito nabijanje sosednje cerkve - eminentna lokacija ima pač svoj davek. Ampak mi je uspelo potegniti do osmih, potem pa blagi sprehodič do zajtrka v nadstropju niže. Po nujno potrebnem okrepčilu (jedla nisem že 12 ur!) sva se še zadnjič sprehodili po Passauu, potem pa smo jo s skupino mahnili na železniško postajo. Ob 11.24 nas je namreč čakal ICE vlak do Regensburga.
Spet smo navalili v prvi razred in moram reči, da res ni neke bistvene razlike z drugim razredom, ki je prav tako zelo komot. No, prvi je seveda še bolj, ampak dejstvo, da smo šibali s tam nekje 200 na uro, ni nič drugačno. Tako smo bili precej pogovorov in slabo urico kasneje že v Regensburgu, kjer nas je pričakala naša tukajšnja vodička Barbara (ali kot izgovarjajo Madžari, kot je tudi sama, Borbora). Odpešačili smo do hotela in mimogrede - glede na folk - ugotovili, da tukaj ta vikend poteka nek gothic festival (predstavljajte si oprave Lady Gaga, ampak v črno-roza kombinaciji z veliko špicami, rinkami in drugim goth-metalskim železjem) plus jazz festival. Noro! Mestece je brbotalo od dogajanja, kar naprej smo srečevali te simpatične maškare, drugi pa so vlačili naokoli ogromne bobne, kitare in stojala za bobne.
Hotel je bil ponovno na luksuzni lokaciji, ponovno zraven THE katedrale, ki je tukaj ena od glavnih atrakcij (se že veselim budnice ... ). Po hitrem postopku check ina smo že bili na poti skozi staro mestno jedro do Wurstkuchl. Par besed o mestecu: nek Passau večjih dimenzij, torej ponovno same Fussgangerzone, kafiči, ozke vpenjajoče se uličice, butikci, galerije, ateljeji, skratka, že skorajda kičasto lepo, spedenano, speglano, zloščeno, spolirano in bleščeče.
In potem je tu Donava, ob kateri leži tale Wurtslkuhl. Kot že ime pove, gre za klobasadžinico, ki je menda najboljša, najstarejša, najbolj oh in sploh delilnica tovrstne hrane v mestu. Neznanska gužva je že nakazovala na to. Sedli smo za rezervirano mizo in žur se je začel tudi za nas. Natakarice v dirndlih so nam najprej prinesle pijačo, tu je menda top zadeva rabarbarin sok - ki se je res dokazal. Nato pa je prišla glavna atrakcija, zaradi katere smo bili tu, miniklobasice (6) na kislem zelju, zraven pa njihov domači sladki senf. Vsi vemo, da nisem ravno ljubiteljica klobas, prej obratno, ampak when in Regensburg ... Tako da sem se še sama včlanila med klobasojedce - in bile so nadodlične! Res, prav poznalo se je, da jih delajo sami, vsako jutro sveže, da so iz odličnega mesa in narejene ročno z veliko znanja in ljubezni. Za mojega fotra bi bil to najbrž raj.
Nato smo se sprehodili čez kamniti most, ki mu je tako tudi ime in je bil model za replike drugod, npr. v Pragi (baje). Nekaj ga prenavljajo, tako da smo se na poti na drugo strani za hip sprehodili po lesenem bratcu. Druga stran je bila tudi lična, pogled na stari del mesta pa za na razglednico (in menda se tako tudi dela). Res že kar malo kičasto.
V starem delu mesta smo se nato sprehajali po zdaj eni zdaj drugi ulici, Borbora nam je do potankosti pojasnila svoj fetiš, ki so očitno notranja dvorišča še iz rimskih časov, pa raznorazni zvoniki in ostala cerkvena obličja (zdelo se je kot teleportacija v srednjo šolo), potem pa smo si ogledali še glavno katedralo, za kar se je zdelo, da je bil samo dober pobeg s popoldanske vročine. No, katedrala je bila nekaj povsem drugega kot tista včeraj, saj je grajena v gotskem stilu (festival torej ni naključje?) in so oboki in lepšave povsem drugačne.
Sledila je še skupinska kava v kafiču čez cesto (super, tudi tukaj imajo neznanski problem s kavo z ledom! Je pač ni na meniju ... očitno se slovenski software širi), malo odmaranja v hotelu in nato, jasno, večerja.
Ta je bila v menda najstarejšem Biergartnu v katerem koli klostru, Bischofshof. Očitno zelo popularen plac, ker se ljudi trlo. Tudi potem, ko je začelo rahlo, nato pa nekoliko bolj deževati. Malodane iz jasnega. Na srečo so zverzirani kelnarji in kelnarce (v dirndlih, jasno) takoj prihiteli z marelami, tako da nam ni bilo hudega.
Zasedeli in zaklepetali smo se pozno v večer, ko je jazz festival že potihnil (zaradi goste pozidave mora glasba tu prenehati ob 22. uri), zato je bilo pri post-obednem sprehodu bolj tiho. Kar pa ne pomeni neživahno. Ravno nasprotno, mestece je bilo povsem živo, polno veseljakov vseh generacij, še posebej pa je bil to očitno večer za dekliščine (popoldne pa za fantovščine), saj sva kar naprej srečevali ženske družbice z eno s tilom v glavni vlogi.

---

Photos

Regensburg
Segway is the new way