Zgodba z vzhodne strani

---

Pa sem v Tamil Naduju, drugi zvezni drzavi Indije. Do sem me je pripeljal najprej nocni vlak, nato bus, nato se en bus, pa potem motor, ampak do tja se pridemo.
Vceraj sem za zajtrk pri Lloydu jedla spet nekaj novega, in sicer appam - rizeve palacinke - in mutton stevv (ta tipkovnica ima tezave z dvojnim v-jem). Nato smo se poslovili, jaz sem jo mahnila do zelezniske postaje, da odlozim svojo prtljago. NAto pa na lov naokoli za kaksno dobro trgovino s servisiranjem fotica, ker mi je slo ze posteno na zivce, da sem prakticno onesposobljena. Error99 se ocitno ni imel namena samouniciti. Zato sem lutala vzdolz MG Road, da sem nasla neko bojda opevano stacuno s fotoaparati, ampak tudi tam mi niso znali pomagati. Pa se je nasel tam nek gospod, kupec, mi je prisluhnil mojim problemom in omenil, da je svojega Canona, prav tako 30D, vcasih vozil v neko stacuno v Meneka mallu, na drugi strani mesta, ob obali. Ce zelim, me lahko komot zategne tja s svojim skuterjem. In me je.
V tisti stacuni so bili vsega vajeni, baje je moj problem precej pogost s to leco, tako da sem si oddahnila. Problem je bil le, da je bilo do odhoda mojega vlaka samo se par uric. Ni problema, to je Indija, zrihtali mi bodo v uri in pol. Da bi preverila njihovo trditev, sem malo skljocala s 50-ko - res je fotic delal brezhibno, tako da je bil ocitno res problem v leci.
Ok, ni problema, za urico in pol sem se zgubljala po Broadayu in Cloth bazar roadu in spila kaksen caj, dva, tri sem pa tja, potem pa sem se ob pol treh dobila z Jifrijem na kosilu v odlicni restavraciji Ela. Zadeva je takoj zraven kafica Coffee Beanz, ki je omenjen v vseh vodicih (Rough Guide, LP), ta restavracija pa ne. In je izvrstna. NArocil je meen curry oonu (Kerala meals - thali varianta) in chemmeen peera (rakci), in bilo je oh in sploh super odlicno. Sveza morska hrana je tu pac nenadkriljiva.
Jifri mi je delil nekaj nasvetov, kaj poceti in cesa ne na potovanjih z vlakom (oz. predvsem kaj jesti in cesa ne), pa kako naj se pri popravilu zdilam za manjsi znesek. Oborozena z novim znanjem sem se - po najinem slovesu - odpravila tja do popravljene lece in se izprsila z vsem svojim bullshitanjem pri dilanju - ampak ni palilo pol posto. Indijec se ni dal in ostalo je pri dva tisoc rupijah, kar je 33 evrov. Cas res ni bil na moji strani, ker se mi je mudilo, tako da sem popustila, mu stisnila tistih dva tisoc rupij (kar je ipak malo), in skocila na bus do postaje. Usput od Jose Jn. sem kupila se tablete Digene, ki mi jih je svetoval Jifri, saj me je (jako prikladno!) ravno nekaj spikalo v zelodcu.
Na postaji pa tezko pricakovano ludilo. Potovanje z indijskimi vlaki je svojevrstno dozivetje in nisem vedela, kaj tocno naj pricakujem. Na sreco sem takoj ujagala neke deklice, ki so se peljale z istim vlakom, in pomagale so se mi postaviti v ta pravo vrsto. Folka je bilo ... miljavznt. Na teh zelezniskih postajah res dobis obcutek, da tu zivi vec kot milijarda ljudi - pa je Ernakulam eno zanikrno mestece!
Koncno se je pripeljal moj vlak in zacel se je dir na vagon. Guzvanje, komolckanje, nato pa iskanje mojega sedeza. Naguzvala sem se na odrejeno mesto, z mano pa vsaj se kaksnih 13 ljudi - v prostor, kjer bi moralo sedeti najvec sest oseb. Zakon. Tako smo se nekaj casa drenjali in zaklepetala sem se s svojim sosedom. "A si fanica Marqueza?" me je pobaral, ko je videl, kaj berem. In beseda je dala besedo in tako sva se pomenila o Rushdieju in njegovih gresnih knjigah, pa o Kerali, pa hrani (itak), pa o vsem, kar se je v tistih 15 minutah dalo ... Bilo je prijetno. Na splosno sem do sedaj srecala veliko prijetnih in ustrezljivih ljudi, in naj tako ostane.
Guzva se je redcila, ceprav je bilo se vedno veliko zmede z vstopnicami oz. slepimi potniki, vsake toliko casa so mimo prizijali prodajalci caja, kave, juhe, biriyanija, chapatijev, ipd ipd ipd, spoprijateljila pa sem se tudi ze s parom, sedecim nasproti mene, ki je prav tako potoval v Chenai. In bil je totaln zur, res sta bila prijazna, ceprav po moje mlajsa od mene. Tako ni bilo problema, ko sem skocila na stranisce (vvestern style!), do umivalnika, pomagala sta mi tudi narociti vege biriyani skozi okno na postaji v Thrissurju ... in tudi, ko nisem vedela, kam z odpadki od pojedine. "Kar skozi okno," sta velela. A se hecate? "Ne ne, tako pocnemo vsi," sta mi razkrivala indijsko folkloro. Jah, vvhen in India ...
Spanec je bil rahel, ampak kar kvaliteten, ko je bil. Za razliko od tajskim in malezijskih vlakov lahko tu pozabimo na complimentary rjuhe in povstre, tako da se je znasel vsak sam. Ni problema, tako ali tako sem se sprijaznila, da tusa se lep cas ne bom videla.
V Chenai smo prispeli celo kaksno minutko prej, malo pred sesto, in prijazna soseda Savitha (ena druga) me je psopremila do bus postaje za bus do Pondija. Ze prej sva se pogovarjali, kam greva, in sem ji povedala, da grem v Auroville, pa se je pri sosedu pozanimala, kako najbolje do busa za Pondi (od koder se ujaga prevoz do Aurovilla). Sosed, ki je menda blazno izvezban v busih do Pondija, mi je povedal, da je takoj pred Chenai central bus postaja za bus do glavne bus postaje Mofusill, ceprav v mojem vodicu pise, da busi za Pondi odhajajo od drugod. Jebiga, lokalc ze ve!
Tako sva sli s Savitho zjutraj po prebujajocem se Chenaiu. Vmes mi je spremila se nekaj za pod zob (palacinkice iz testa za doso, idli in neke druge zadeve) in se zapletla v pogovor. Bila je prva, ki sem jo srecala, da je zagovarjala komunisticno Keralo. "Komunizem je boljsi od demokracije, v Kerali so vsi ljudje tretirani enako, pa ce so vozniki, prodajalci ali zdravniki. Indijska drzavna vlada pa je totalno skorumpirana in nesposobna," je menila drobna Indijka. Sama je sicer iz Palakada (Kerala), V chenai pa gre, da se dobi s svojim tipom, ki sicer dela v Bombaju, ampak zdaj je tu za dva dni sluzbeno. Decembra se bosta porocila, vpisala je doktorat iz applied geography, prijavila se je za studij na Islandiji, ker je tam njen mentor. Svasta.
Savitha me je tako odslovila na bus 15b, ki me je zategnil do tiste glavne postaje, zraven mene pa sta sedla starejsi indijski par iz drzave Andra PRadesh. Tudi sama sta bila na pocitnicah, zato smo se kar malo poistovetili. "Folk misli, da se mi vsi razumemo med sabo, pa smo na istem kot vi. Tudi mi se s Tamilci lahko pgoovarjamo samo v anglescini, ker njihovega jezika ne znamo," se je smejala uciteljica anglescine (ki ima hcerko novinarko - nakljucij ni).
Od tiste postaje sem kaj hitro ujagala AC bus do Pondija, ki gre vsake pol ure. Ocurili so me za 170 (non AC bi bil 55), ampak je bilo vredno tiste 3 ure preziveti malce bolj na hladnem. Na busu se je znasel tudi neki juznoafriski gospodic, ki je tudi sel v Auroville, tako da sva oba izstopila sredi nicesar - oz. pred tablo Auroville 8 km. Poklicala sem svojo CS navezo Snahela in cez par minut me je ze prisel iskat z motorjem. Zategnil me je do zacetka Aurovilla, ampak me je samo odlozil in odsel po opravkih v Pondi, tako da se vrne kasneje.
In sedaj visim v enem izmed lokalnih kaficev in pisem tele spomine. Vsi meniji se bahajo z organic, local, vegan, solar kitchen ponudbo, naokoli se vozijo navdahnjeni belci, vse je precej, precej fanaticno na prvi pogled ... me zanima, kako bo kasneje. Ker ce se ne veste: Auroville je baje najbolj njuagersko mesto v Indiji, ce ne celo pod soncem, in to trajnostni razvoj jemljejo kot religijo. Pa da vidimo ...

---