Obicno penangsko ludilo

---

Ah, obicno penangsko ludilo.
Zjutraj sem hotela na zajtrk k hare krisna, a glej no glej, baje so nehali zastonj talat outsiderjem. Jebiga, desi se. Tudi Ang je bil presenecen, saj se je to ocitno zgodilo cez noc.
Ker je on moral na neko zadevo ob 9h, je odpadel tudi tai chi, a ni panike. Najprej sem sla za sosednji vogal na chapatije in teh tarik (2,20r oboje skupaj), potem pa sem za naslednjim vogalom ujagala bus za v center. Tako ali tako vsak bus pelje v center in do jettyja, tako da ne mores falit. Do Komtarja me je karta stala 1,40r.
Setala sem se po downtownu in obujala spomine. Ah. Zavila sem v neko prodajalnico caja in sprobala nek oolong cajcic in bila navdusena sama nad sabo, koliko sem odnesla s tistega tecaja v Melaki. Dobra nalozba, torej. Sla sem tudi na market, jasna stvar k babi s kokosom (voda + pol kokosa za 1,5r), pa potem na sosednji stant na sojino mleko (0,50r za en super hladen in osvezujoc kozarec). Nato sem zaruzila v Little India predel, kjer je bila totalna guzva zaradi prihajajocega deepavalija: povsod so prodajali tiste njihove za popizdit presladke cukre (skoraj se mi je zdelo, da smo v Kelantanu), iz vsake prodajalne je butala drugacna in se glasnejsa muzika, vrstili so se stanti z razprodajami oblek ... obicno indijsko ludilo. In bilo je presenetljivo malo turistov. "Letos jih je res evidentno manj kot prejsnja leta, kar je super, ker jih je bilo res ze prevec. Ampak zdi se mi, da bo drugo leto spet vse po starem," mi je pojasnil stari, medtem ko mi je prodal kartice. Je pripadnik 3. generacije, ki so se iz Indije preselili v ta "cudoviti Penang".
Ko smo ze ravno pri tem: odnos prebivalcev do svojega kraja bivanja je res navdusujoc. Vsi so neskoncno srecni, da zivijo tu, kjer zivijo (in roko na srce, ne vem, kje je lahko se boljsi plac za zivet, ker imajo VSE), in zdaj mi zelijo, da razsirjam vest o tem srecnem kraju, da v svojih clankih napisem same spodbudne besede o Maleziji in Penangu. In do sedaj mi - povsem objektivno gledano - ni prislo se nic drugega na misel.
Ujagala sem nek random food court za nekim prikritim vogalom, kjer so se na enem koncu drenjali Malajci (najbrz je bil buffet halal), na drugem pa Kitajci. Brez posebnega razloga sem se naguzila v vrsto pri slednjih in za 6r na kroznik nalozila (poleg riza) zajeten kos tune, seflo okre in neke kitajske spinace. Pri Azijcih je najbolje to, da ni nobenih prehrambenih tabujev: lahko srebas, cmokas, rigas, trebis zobe ipd., kolikor ti pase, in ne bos prekoracil nobenega kodeksa obnasanja. Zakon.
Sla sem se do tistega templja, kjer sva se s Polono slikale z gazdo, in mu izrocila najini fotki. Stari je bil totalno ganjen, kar sem dojela kljub temu, dav nima pojma o anglescini. Posedel me je tja v sencko templja, mi prinesel flaso vode in "klepetal" (beri: sedel z mano vecinoma v tisini in se nasmihal) kaksne cetrt ure. "Very, very happy," je zarel in se trepljal po zepu na srajci, kamor je spravil sliki.
Kaj kmalu sem se dobila z Bulanom in odfurala sva se v kraj Batu Feringgi, kaksne pol urice voznje ob obali v nasprotni smeri urinega kazalca, kjer zdaj dela Joe. Postal je chef v povsem novem Hard Rock Cafe hotelu oz. v njegovi piceriji. Bulan mu ni izdal, da z njim prihajam tudi jaz, zato je bilo presenecenje vec kor mega. Hotel in restavracija pa tudi! OMG! Zadeva je stara komadja mesec in pol, je pa DIREKT na obali, tako da Joe spred krusne peci gleda na plazo, levo od njega pa so bazeni in plaze tega hotelskega kompleksa. Res noro! Ceprav sem ze jedla kosilo, je Bulan vztrajal pri svojem in primorana sem bila narociti nekaj za pod zob (ja, res so me silili), in tokrat je bilo to - pa to ni res - tiramisu in kava z mlekom. Gre paqc za italijansko restavracijo in imajo same take jedi, jebiga, nic ne bo z nasi gorengom ali won ton meeji. Bulan je narocil nek peanut butter chocolate shake in rezance s skampi (valda, halal) in morala sem probati se to. Needless to say je bilo vse 50 % ceneje (racun je bil 42r), in needless to say #2 je vse castil Bulan.
Zasedeli in zapricali smo se do poznega popoldneva (I love my two personal chefs, I simply love them), potem pa pocasi nazaj. Peljala sva se ob obali (se bolj kot prej) in si ogledovala raznorazne znamenitosti, potem pa zur v enem od shopping mallov (zunaj je bilo res vroce, not pa prijetno klimatizirano) Queensbay, ki lezi nasproti se enega, manjsega otocka Jerejak, na katerem je zdaj nek hud top shit resort.
Potem pa me je zategnil spet nazaj v center na CS meeting in ponovno sem videla Alexa! Juhuhu! Se vedno visimo skupaj, tako da kdo ve, kako se bo vecer zakljucil. Najbrz povsem v stilu danasnjega dne.

---

Photos

Deepavali is coming
Preparations for the new years

HR Cafe beach
Pizzeria with a view!

Tiramisu Penang style
Hows that for a dessert?

Italian pizza mafia
Joe & Bulan forever

Queensbay
Before or after the storm? Somewhere in between ...

Penang bridge
The famous construction

Comments

[polona]

Za crknit!!!!!!!!
Aaa!! Kero dobesedno ludilo!!! Ej, we really DO need a property in Penang!!! Ampak PICOPEKI!!!!!! Pa stari iz templja!! Not to mention Alex!! Sam še encounter s Prijaznim Bajsom pa smo zmagali (no, ampak sej tudi do zdej nije glih loše!!)!!! Keep on rollin'!

[polona]

I LOVE THESE GUYS!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!