Penang, the sequel

---

Oh, Penang, Penang. It has been too long.
Zajtrk je bil ze kar standarden, torej sadje galore in roti chanai in kopi cez cesto. Ko sva se spakirali, naju je gazda - Alah bless him - zategnil do bus postaje Langarr (zal ne Langa) in nama za vse skupaj, torej sobo in taksi usluge, racunal samo 20r. Clovek bi ga kar posvojil.
A zal sva ob 9h ze sedeli na busu za v Penang. Po izjemno zrihtani regionalni cesti smo lazili v visave, saj smo morali na prehodu in Kelantanta v Perak prevoziti en prelaz, vmes pa ni bilo panike prehitevati kamionarjev in drugih busov. Ustavili smo se ob 12.45 v mestu Grik (oz. zunaj njega v nekem pocivaliscu za buse), da gremo makan dan tandas - jesti in na wc. Na mizi se je bohotil tipicen malezijski buffet, torej gore riza in nesteto omakic in polivk in jedi, ki sem jih brez tolmaca razlocila samo po formi, ne vsebini. Nalozila sem si par zadev, za katere se mi je zdelo, kaj so, in vplacala 3r + se 1r za teh o ais. Po koncanem mlaskanju sem si lepo umila roke v umivalniku, ki je v vsaki restavraciji (ce je ta prava malezijska in, jasno, halal) tiho prisoten v enem izmed kotov, saj Malezijci ponavadi jedo z rokami. Jaz sem sicer uporabila vilice, ampak tudi s kovino se da posvinjati. Cez cesto so me premamile se pohane bananice (6 za 1r, pa to ni res) in kokosova voda (tudi za 1r) in svet je bil lep in pripravljeni smo bili dvigniti sidro in iti naprej.
Vmes smo videli kar nekaj pokopalisc, in ker je s strani anonimne gorece bralke priletelo vprasanje, da kako hudica pa oni kaj opravljajo pogrebne ceremonije, se bom za hip pomudila pri tej temi. Torej, po moji laicni oceni so muslimanska pokopalisca vsa vzporedna, dokaj preprosta, po moje so not krste, nic niso okrancljana ali poplavljena s kaksnimi venci. Samo kamni in subtilni nagrobniki. Samomorilci nimajo te casti, mi je povedal Zainudin, kajti samomor je po muslimansko greh. Kitajci se grejo malo vecji razkos, ker svoje preminule upepeljene (ponavljam, po moji oceni) polkrozno okranclajo z nagrobnikom, vklesanim v hrib. Za Indijce pa nimam pojma.
Ista goreca anonimna bralka tega bloga se je zanimala se za solstvo in penzije. Gazda v guesthouseu mi je razjasnil malo glede slednjega: penzije so, baje celo vlagajo v nek poseben fond, medtem ko delajo (upokojitvena starost je kao 55), ampak tu itak vsi delajo do zadnjega diha, tako da kaksnih posebnih penzij ni. Tudi dopust je in ni - odvisno pac, ali si ga vzames in lahko privoscis. Na splosno se mi zdi, da je koncept dopustov v JV Aziji poznan itak samo med srednjim in visjim razredom.
In solstvo? Obstaja vse, javno in zasebno, od osnovnih do univerz (e, za vrtce pa res ne vem), ucenci imajo uniforme, pouk pa se konca za moje pojme dokaj zgodaj. Vsaj ce sklepam po tem, da sem solarje velikokrat videla v tropih zapuscanje sol in trpanje v bas sekolah ob kaksnih enih popoldne.
V Butterworth smo prisli ze pred cetrto, kar pomeni, da smo se vozili samo slabih 6 ur (ce odstejemo postanek za kosilo). Juhuhu!!! Potem pa znana procedura, kako priti s trajektom cez. Ahh, Penang! Tokrat me je pricakal v lepem soncnem vremenu.
Z Lauro sva Ang Huahja pocakali kar pri taksistih, ki so bili po sluzbeni dolznosti standardno nadlezni. Potem se je mimo pripeljal Ang, a ker je bil z mopedom, nekako nismo mogli vse krame naloziti gor. Nic hudega, glavna backpackerska scena, kamor sem odpeljala Lauro, je itak 10 minut hoda stran, Angov tempelj (v katerem sva s Polono ze bili) pa tudi. Yes, Penang, woohoo!!! Vse je tu, vse, pekarna, Day&Night guesthouse, 7/11 ... vse!
Z Lauro sva se poslovili, da je lahko v miru nasla en guesthouse, jaz pa sem sla z Angom v ta njegov tempelj, ki je prav za prav ogromen kulturni center, a tega v LPju pac ne pise, ker je namenjen Kitajcem. Nekaj casa sva bila tam, da mi je razlozil par zadev, potem pa me je zategnil do svoje bajte, kjer bom par dni (tak je plan zaenkrat). Lokacija je bajna: zraven je hare krisna center, kjer se je zastonj zajtrk (KOMAJ CAKAM), naslednja bajta je indijski tempelj in se en indijski kompleks (v soboto se zacne indijsko novo leto deepavali, yeah!), malo naprej pa se botanicni vrtovi. Zjutraj gre na tai chi (sam je sicer tudi ucitelj te vescine, a tu prisostvuje kot ucenec), potem pa k prizadetim malo voluntirat. Seveda se mu bom zjutraj prikljucila.
But first: downtown! Kmalu sva se spet spravila tja, ker je imel nek zur na nemski ambasadi (oz. nekaj takega) s svojo kulturno skupino, tako da me je zategnit spet do Chulie. In moja prva postaja je bil seveda Day&Night! Za recepcijo je sedel isti stari, in ko sem ga vprasala, kje je njegov sodelavec aka prijazni bajs (brez zaljenja, tudi stari mi je rekel: "Oh you mean the fat one?"), je odvrnil, da je ze odsel. Nic hudega, mu bom dala pa fotko jutri.
Potem je bil cas za obiske (pizza is freeee, drinks are freeeee, sippin' them at the seaaaa - pa take fore), ob 22h pa me je pobral Ang in sla sva najprej spet nazaj tja v kitajski dvorec na zur nemske ambasade (in celo spoznala nemskega ambasadorja - mah, pa sem mislila, da sem na pocitnicah in bo drugace kot doma), po 10 minutah pa se blizu njegove bajte v chinese sports club, kao neka totalno fancy scena (baje za clanarino placas 60 tisoc ringgitov, kar je 12 tisoc evrov!?!?!?). Tam smo ostali se za en drink, potem pa res skrajni cajt, da sem se skidala spat. Napadel me je glavobol, tako da ni bilo druge. Zadisalo je po budisticnih kadecih palicicah in ... lahko noc.

---

Photos

Back on track
Time for some (halal) pizza

Comments

[Polona]

Ampak Penang - ampak VSE!!!
Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! (sej itak štekaš, kaj mislim s tem)

[polona]

Pa sej nimam besed =))))))))))))) Feels like home!