Prijazni Bajs for president

---

Indijci se niso odprli, zato sem sla ob pol osmih zjutraj na zajtrk malo dlje, na pol poti do bus postaje. Tam sem se pocila na nek lokalni hwaker centre in narocila hockkien mee - hockkien nudlne, ki so tu zelo znani, saj Penang oblvadujejo Kitajci iz Hockkiena. Snedla sem torej te nudlne v obliki juhice za 3r (in seveda teh tarik za 1r) in vedno znova me navdusi, kako lahko Azijci iz ene same zadeve, kot je noodle soop, naredijo petsto razlicnih variant. Ta je bil spet nekaj drugega kot vse ostale, namrec.
Z Angom sva sla nato skupaj v sosednji Youth park oz. Tai Chi park, ki je namenjen zlasti lokalcem, med turisticnimi atrakcijami pa ni naveden. V njem se (predvsem starejsi) razgibavajo na takih rekreacijskih masinah, kot sem jih videla v Zaragozi, otroci skacejo v bazencke, mamice sprehajajo otroke, skupine vadijo jogo ali tai chi ... skratka, idila. Srecala sva enega njegovega frenda, ki se ukvarja z akupresuro, in izvedela sem recept za naravno odganjanje komarjev: jesti manj mesa oz. sploh ne in jesti cim vec cesna. Za prvo ni panike sploh, za drugo bo bolj tezko.
Sla sva na reflexology walk, kjer hodis po tisoc in enem kamencku za boljso prekrvavitev telesa (nekaj podobnega je v botanicnem vrtu v Singapurju). Zgleda dokaj nedolzno, dejansko pa vcasih zaboli, kot da bi ti kdo sunil tisoc igel v podplat. Potem mi je Ang pokazal malo osnov tai chija: pomen dihanja, premikanja, pozitivne energije, sproscanja ... Vmes (in tudi ze prej doma) sva se marsikaj pogovarjala, zlasti o Maleziji: o dilemah restriktivnega prava (npr. takozvano nespodobno vedenje v javnosti, kot je javno izkazovanje ljubezni za muslimane), o nekritiziranju vlade in sankcioniranju nasprotnega (svoboda govora pac ne sploh), o medkulturnih tenzijah in sozitju, o zivljenju v Penangu, o filozofijah Azije ... Res je, zivljenje tukaj ima svoje minuse, tega nikakor ne zanikam. Ampak na splosno gledano in objektivno (!) je bivanje tu naravnost cudovito: poletje cez celo leto, plaze, delovna mesta (recesija, kaj je to?), parkci, odlicna hrana, fenomenalen folk, urejen javni prevoz, vse na dosegu roke, multikulturna druzba ... V primerjavi z nasim svetom je pozitivna razlika ta, da sta tu mozna oba: zelo enostavno je obnasati se zahodnjasko med Azijci kot pa obratno.
Zatem sva se z Angom poslovila, jaz pa sem jo mahnila v botanicne vrtove, ki so pet minut hoda stran. Zelenje vsebuje vse od spedenanega japonskega vrticka do totalne dzungle. Vmes sem naletela na nek indijski srecelov (deepavali se priblizuje) in na neke tajske solarcke na ekskurziji, ki so me pohopsali za skupinsko fotografiranje. Sarm fotomodela torej se imam.
Odpesacila sem nazaj k Angu, da sem se spakirala, potem pa na bus do centra. Vmes sem spremila se en kokos (joj prejoj, ze drugi danes) in kosilo na istem hawker centru kot zjutraj, in sicer sem jedla rezance kuey teow (za 3,30r) - tudi ti so zelo famozni na tem otoku, in niso se izneverili svoji slavi. Se en ananas za 1r za popotnico in hop na bus za 1r do Lebuh Chulia, kjer je lociran Day & Night guesthouse.
In tam je bil koncno najin Prijazni Bajs! Neverjetno, spoznal me je, se preden sem mu dala fotografijo! Res je car. Se vecji car pa je izpadel, ko mi je po izjemno kratkem modelovanju za good price dal "very special price" za single sobo, in sicer le 16r na dan. Cestitka! Prijazni Bajs forever! Soba niti ni v zgornjem nadstropju, ampak zadaj za recepcijo, kjer imam takoj zraven sobe umivalnik, wc in tus. Cestitka se enkrat.
Mimogrede, tudi Prijazni Bajs opaza, da je letos manj turistov. BAje je za to kriva nova gripa, ampak na Tajskem je pa turistov toliko kot ponavadi, je povedal.
Sla sem do jettyja, usput pa k 24-urnem mamaku na Chulii (kar sem si zelela ze od prejsnjic!) na en teh tarik. Mimogrede sem zracunala, koliko sem do sedaj zapravila: reci in pisi, za VSE (torej ves razvrat s hrano, prenocisci, internetom, prevozi, spominki, telefonom, tecajem in se cim) sem zapravila ne se 225 evrov. Cestitka.
Na jettyju sem se pozanimala za vozne rede vlakov in kar kupila karto do Bangkoka za 28. oktober, ko se bom res morala posloviti od te prekrasne drzave. SPloh nocem odstevati dnevov.
Na poti do GH sem spet zaruzila cez little Indio in bilo je se bolj zivahno kot vceraj. Danes je pac predvecer novega leta! Potem pa ob 18h v Angov tempelj, od koder sva skupaj odbrzela najprej v kitajsko prodajalno caja. Stos je v tem, da cajnic po Georgetownu kot spodobnem kitajskem zaselku mrgoli, ampak so tudi cene ta prave (no, za nase razmere se vedno poceni) - ampak v tej, v katero sva sla, je pa malo drugace. Gre za kitajsko podjetje, ki dela samo s Kitajci, ne z lokalnimi Kitajci, ampak kitajskimi Kitajci; uvazajo v kontejnerjih, zato imajo lahko nizje cene; in ne znajo anglesko, zato ni tujcev. Hell yeha! Pokupila sem dva paketa ultra hudega zelenega caja, in to samo za 50r (10eur). Noro.
Potem pa k hendikepiranim blizu Angovega doma. Cez cesto je tudi indijski tempelj, kamor smo planirali (se z enimi drugimi) na vecerjo, a na zalost je bil zaradi deepavalija zaprt. Matr, v tej drzavi moras res misliti na vse: muslici ne delajo ob petkih, hindujci imajo tudi neke svoje fore, Kitajci pa ... ma, Kitajci pa stalno delajo.
V centru sva bila kaksno uro in malo sva se pogovarjala in krajsala cas dvema gospodoma na vozicku, en mojih let, en Angovih. Sedeli smo v vecerni sapici pred bazenom, ostala druscina je not gledala TV ali imela druge opravke. Res kul center, Ang tam pomaga (s pogovorom, masazo, itd.) tri leta, k temu pa ga je napeljal njegov stric akupunkturist.
Z ostalimi tremi sva se tako dobila na nekem malo bolj fancy food courtu ob obali, kjer sem ujagala 6 gyoza dumplingov za 5r (kar je kar drago). Tam sem se zastekala s Stephanom, Penangsterjem (kot lokalce poimenuje Bulan in se mi zdi za crknit smesno), ki je 10 let studiral v Kaliforniji, zdaj pa je 2 leti spet doma in dela za Cisco in je sploh in oh tata mata, kar se tice IT-ja, na tej strani sveta. Ko smo se poslovili, sva sla torej midva se na drink, in to ne kar nekam, ampak v QEII, seveda! Tam spet ista scena kot lani, tako da bom zakljucila samo z: pa to ni res no.

---

Photos

Hockkien noodles
Breakfast

My host
Ang masterin the reflexology wall

Aww, cute?
Not really! The bastards steal like ... monkeys.

Little India
Deepavali coming