How local is too local

---

Sploh se mi ne da s tega otoka. Vsak dan se dogajajo nove nore stvari, da se clovek vprasa, ali jim je sploh kdaj konec.
Po malce daljsem spancu smo se opoldne dobili z Angom in Stephanom v templju. Na poti do parkiranega Stephanovega avta naju je Ang peljal v en navidez povsem same same tempelj, a v ozadju, po osrednji dvorani, so se odvijale strastne partije mahjonga, te kitajske igre, podobne dominam oz. spominu. Stephan je bil totalno paf, ker je v Maleziji hazarderstvo prepovedano, pred nami pa so na kaksnih 6 mizah kitajski starcki gamblali kot nori. "Sploh ni panike, ker igrajo z zetoncki. Ce pride policija, nimajo nobenih dokazov, da gre za denar. Z medsebojnimi dogovori pa dolocijo, koliko je vreden zetoncek dolocene barve," nama je pojasnil Ang. Dont you just love the Chinese?
Naslednja postaja je bila tista prodajalna caja od vceraj, ker dva paketka niti slucajno nista bila dovolj za moje pohlepne zelje po teh zelenih listicih. Fora te stacune je, da so lastniki Kitajci in da delajo nekaksen tea tour de Malaysia, tako da bodo v Penangu baje samo se teden dni. Kar pomeni, da se morajo zalog znebiti v cim vecji meri. Iz tega razloga mi je prodajalka ponujala vse zivo po nenormalno nizkih cenah in dejansko bi pokupila vse zivo, ce bi le imela dovolj prostora v nahbrtniku in garancijo, da ne bom cesa (npr. porcelanastih salck) polomila ze na poti do trajekta. Tako sem se morala zadovoljiti "le" s stirimi tea biscuits pu era, pinceto, tremi malimi cedilcki, dvema oolong cajema, enim paketom s petimi malimi paketki pu erra in neprestevnimi posameznimi vreckami iron lady caja - za 110r oz. 22 evrov. Are. You. Kidding. Me. Ceprav ta pu err menda ni bil ravno najvisje kvalitete, sem vseeno globoko prepricana, da bi en sam kolut tistih takozvanih piskotov pri nas stal vsak 30 evrov. Ce torej probam sesteti namisljene evropske cene in jih primerjati s tem, kar sem placala tu, potem ... potem raje zabrezam take misli, ker ce ne se mi lahko samo zmesa.
Na poti na kosilo smo se ustavili v prodajalni piskotov Hin Haeng, ki je baje "it" place za lokalce. Res so se Kitajci drenjali sto na uro, medtem ko so prodajalke udrihale po blagajnah in hitele menjavati zdaj denar, zdaj racune, zdaj ravnokar specene piskote. Stephan je kupil dve skatli in mi dal takoj enega na pokusino. Koncno se je razjasnila misteriozna prigoda s piskoti na Baliju v Permuteranu! Takrat sva s Polono kupili nekaj, kar je izgledalo kot cukr, okus je bil pa vse prej kot tak in kdo ve, mogoce so Kitajci not zapakirali tudi meso. No, kot kaze je fora v prazeni cebuli, ki je poleg zelenih fizolov glavna sestavina teh keksov, in razlika med dobrimi in slabimi piskoti je v prisotnosti arome te cebule - ti keksi so bili naravnost bozanski in niso prav nic zagrenili, za razliko od tistih na Baliju. Resda to niso piskoti v slovenskem pomenu besede, ampak to sploh ni vazno: tu jim recejo piskoti, tako kot mi pravimo palacinkam palacinke in ne crepes.
Na kosilo smo sli po Angovem predlogu nekam v en obicajno izgledajoc kedai makan (ulicna restavracija), kjer so dokaj slavni po svojem chicken rice baje. Chicken so danes ze razprodali, zato nam je ostala samo raca. Bila je blazno okusna, zlasti, ko smo cez polili omako, sweet chili sauce in zelene cilije. Vse to za 4,5 po porciji. "Bilo je fantasticno! Ampak spomnim se casov iz otrostva, ko je bil chicken rice recimo po ceni 1,5r," je pristavil Stephan.
V templju sva si Ang in jaz vzela slabe pol urice za intervju, saj me je moj gostitelj hotel izprasati marsikaj v zvezi s CS in novinarstvom za svojo knjigo oz. spomine ali nekaj takega. Bilo je zanimivo in hecno, biti takole na drugi strani (namisljenega) mikrofona. Ampak dobra priloznost za refleksijo: zakaj potujem, tako kot potujem; kako locim novinarstvo od potovanj; kaj je moj cilj pri novinarstvu in potovanjih; zakaj Penang, zakaj Azija; ipd.
Zvecer se je nadaljevalo obicno penangsko ludilo. Dobila sem se s Stephenom v mojem beloved GH in s sabo je pripeljal dva totalno random Japanca. Staknil ju je v enem izmed mallov, ko sta buljila v nek vodnik v japonscini, in ker Stephen zna nekaj japonscine, je pristopil k njima and the rest is history. In kako sta se Japanca sploh znasla v Penangu? To je pa sploh luda storija: doma (v Tokiu) sta se prijavila na Mystery tour, za katero sta placala 35.000 jenov (kar je baje niti ne 350 USD), nista pa imela pojma ne kam gresta, ne za koliko casa, ne kdaj. Tako so ju teden dni po prijavi poklicali in razglasili: cez dva dni gresta za pet dni v Penang. Modela nista imela pojma, kje je Penang, saj se nikoli sploh nista bila zunaj Japonske, zato sta bila vsa vzhicena. In tako sta se 22-letna studenta ZA BORIH 350 USD znasla na drugem koncu Azije s placanim totalno hudim hotelom na Batu Ferringi delu Penanga - dont you just love the Japanese?!?!? Ko smo sli na pico&drink (valda v QEII), sem zvedela se marsikaj o tej bizarni otoski drzavi, ki je itak na mojem spisku za obisk, naucila sem se tudi besedo za "d best" (slisi se kot zategnjen sgooooooooj) in "mmm, zelo okusno" (cim daljsi oishiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii s cim bolj visokim glasom). Te Japanci so totalno usekani in rezala sem se cel vecer kot nora, se bolj pa zato, ker je Stephen kot naturalizirani Kalifornijec oponasal tipicno kalifornijsko retoriko (namig: cim veckrat ponoviti What the f*ck cim bolj pocasi in zadeto, po moznosti obogateno z ultrapocasnim mahanjem razprtih dlani pred seboj). Vmes smo seveda pridno cekirali nasa dva najljubsa chefa Justina in Bulana, s tem da bolj prvega kot drugega, ker je bil ta totalno zaposlen z birthday function (preseznik od party) nekih blazno bogatih Kitajcev v se ne uradno odprti kitajski restavraciji pod okriljem istega kluba. Neka Kitajka je pac imela rojstni dan in so najprej priredili cel sprejemni sotor Asian style na tistem koridorju od vhoda na pomol do dejanskega kluba, potem pa vecerjo s 16 hodi, za kar je bil zadolzen Bulan. Baje so za vse skupaj (vkljucno s striptizeto!) zapravili 100.000 r oz. dvajset tisoc evrov.
Se en teh tarik in mango lassi ob polnoci pri 24/ur odprtih mamak in spat.

---

Photos

Lunch like the locals
Duck rice it is this time

Biscuits
Sweet? Nope, but still tasty

Tea treasure
What a bargain ...