Zastonj savna na 800 metrih

---

Dan je bil ze zjutraj bolj oblacen in sem si rekla, kdaj, ce ne danes, pojdem na Penang hill? Pri Prijaznem Bajsu sem se vse pozanimala, saj sem hotela gor splezati peske, dol grede pa s tirno vzpenjaco (!), ki so jo leta 1907, se mi zdi, postavili ze Britanci. Najprej sem sla za vogal natankati svojo flaso vode na vodomat (pol litra za 10senov, cestitka), potem pa do postaje Komtar pocakat bus 10, in ko sem tako sedela na postaji in brala knjigo, je k meni pristopil (po moji laicni oceni) nek Japanac s svojo druzbico in me vprasal, kjer se caka za zastonj bus (v Georgetownu obratuje med drugim tudi brezplacna krozna linija). Cestitka mi.
Sedla sem na 10-ko, ko se je blagovoljlila prikazati, in izstopila pri Moongate - to je na isti ulici, kot sem stanovala prej pri Angu, malo pred botanicnimi vrtovi. Okej, zagrizimo v kolena in se podajmo na to 830-metrsko vzpetinico. Scena je bila podobna kot na trekingu v Laosu, torej dzungelske stezice s pesceno zemljo, vcasih so bile speljane stenge, vecinoma pa ne. Srecala sem par ljudi, ampak bila sem edini idiot, ki je lezel navkreber.
Po dveh urah in se malo mi je bilo jasno, zakaj.
Optimisticno sem mislila, da bo tale hribcek sala mala, pa sem se posteno motila. Prav vseeno bi bilo, ce bi me ze na zacetku polili z zajetnim vedrom vode, kajti zasvicala sem fuL ze prvih par metrov. Ko sem tako pri +35 sopihala ze skorajda dve uri, sem prisla do neke kao postojanke, kjer me je ujagal en starejsi kitajski mozakar. Rekel je, da mu lahko od tam sledim do gor po jungle track, ne pa po asfaltirani cesti, in sva sla, za nama pa se njegov prijatelj. Kmalu se je scena obrnila tako, da sva skupaj hodila jaz in ta prijatelj, ta prvi Kitajec pa nama je zbezljal naprej (ocitno se je njemu bolj ljubilo ukvarjati z mojim pocasnim tempom). Zvedela sem marsikaj zanimivega, npr. to, da ta model na Penang hill hodu vsako nedeljo ze vec kot 40 let, star je pa 60. In da ima sina, ki dela za Mitsubishi na Japonskem, v Tokiu (pa kaj je s to Japonsko zadnje case?), in hcerko, ki dela za Singapore Airlines v Singapurju. Sam pa je trgovec s tekstilom in je imel v casu svoje redne sluzbe dosti biznisa s Svico in Nemcijo, zato je tudi bil velikokrat v Evropi (in njegova anglescina je bila fantasticna). Pa da se vedno kdaj gre v sluzbo, ceprav je v penziji, ker ga potrebujejo.
Po vec kot dveh urah in povsem lokalnih dzungelskih bljiznicah sem torej prilezla na vrh tega famoznega hriba. Kitajca, ki sta hodila z mano, sta mi kar sama od sebe potisnila v roke eno piksno 100plus pijace (nek malezijski Sprite) in se mahajoc takoj poslovila, tako da od presenecenja in hvaleznosti niti nisem imela casa, da bi izustila kaj vec kot HVALA.
Razgled in pol! Vidi se ves Georgetown s se malo Penang mainalnda, na drue strani pa neidentificirano morje. Razgled je sicer kazilo oblacno vreme, ampak vseeno je bilo dovolj za navdusevanje. Spremila sem si ene cicerika-to-go od bliznjih Indijcev, potem pa malo naokoli. Na vrh sta anmrec med drugim tudi dzamija in zraven hindujski tempelj, v katerem je ravno potekala neka ceremonija, po moji presoji je slo za krst, ker je bil en froc v belih oblekicah glavna zvezda. Bolj kot to pa me je, tako kot vedno znova, prevzelo to, da sta na isti vzpetini in dzamija in hindujski tempelj. Mi pa ne moremo v celi Sloveniji zgraditi ene same boge dzamije ali pa zaradi mene tudi islamskega centra. V Maleziji je vse polno krscanskih cerkev, tudi tu v Penangu jih je cel kup - hell, celo Justin, ki je totalen Indijec, je katolik - in zaenkrat se mi ne zdi, da bi bilo tu leglo al kaide, da bi se sli pokristjanjevanje ali ubijali v imenu Visne. In da ne pozabimo na budiste.
Po hitrem turisticnem ogledu sem si kupila vstopnico za vzpenjaco za 3r, kmalu smo odrinili in cez pol urice smo bili ze dol, tokrat na povsem drugi strani hriba. Razgled je bil vseskozi se vedno super kul. Od koncne postaje sem odpesacila dalje po glavni ulici, iscoc bus postajo do downtowna. Za pot sem vprasala enega mimosedecega Kitajca, ki je dejal, da je naslednja postaja very far - torej zelo blizu, ker se po mojih izkusnjah Azijcem vsak prehojeni meter zdi very far. In res, postaja je bila kaknih pet minut hoje dalje, vmes pa sem se pocila se na ta pravo kosilo pri nekih vegetarijanskih Kitajcih in za 4,40r jedla riz z neko zelenjavo in curryjem in za 1,50r probala barli (as in barley - jecmen), vodo iz te zitarice, ki v kombinaciji z ledom deluje zelo osvezujoce. Potem pa na bus za 2r do lebuh Chulia, kjer je moj GH (obozujem, kako se vsi busi ustavijo na treh najpomembnejsih lokacijah: Komtar, Chulia in Jetty).
Zvecer sem se dobila s Stephanom na mainlandu, tako da sem sla na trajekt (s te strani je zastonj) do Butterwortha. Hotel mi je razkazati ta del drzave Penang in najprej sva se ustavila na obali, ki gleda proti Penangu (otoku): tam se ponavadi zadrzujejo muslimanski parcki in tokrat je bilo tocno tako! Gre za priljubljen spot uporniske malajske mladine, ker so telesni stiki med neporocenimi pac prepovedani, mladim grem pa to malo na zivce in pridejo sem na temacno obalo - razsvetljuje jo samo sij luci stavb z obeh strani rokava - izzivljati svojo naklonjenost drug do drugega. Ne govorim o kurbariji na prostem, ampak o dokaj za naso kulturo nedolznih zadevah, kot je drzanje za roke, poljubljanje in romanticno strmenje v luno s staknjenimi glavami. Obcasno pride na sceno policija in ce dobijo koga, ki se jim zdi se posebej sumljiv, jih pridrzijo, poklicejo starse in pizdarija je na plani.
Potem sva sla na "light dinner" v tajsko restavracijo, ki je bogu za hrbtom, ampak neverjetno, tam je med stevilno druzbico lokalcev sedelo pet belk! Stephan ni mogel verjeti, kajti ta plac je RES lokalen. Jebiga, desi se. No, ta "light" dinner - "We're only gonna eat appetizers, ok?" - se je sprevrgla v make-your-own springrolls in nekih zelenih listov (po tajsko meangkham), papaya salad with fried octopus, fried rice with prawns in fried prawns. Oh my god. Stephan je sicer zatrjeval, da to JE light, ker je bolj ali manj sama zelenjava, edini ogljikovi hidrati so v rizu, ampak vseeno sem se napokala ko hudic (so what else is new). Za gasit poar po prepekoči hrani sem posegla po luo han guo pijači (kitajskega izvora).
Next: grand tour de Bukit Mertajam (BM), obrobje Butterwortha, kjer zivi Stephan, pa se predel Juru. V bistvu se je ves ta okolis totalno razvil sele v zadnjih desetih letih, mi je povedal, prej so bile povsod same fishing villages, center Butterwortha pa kot Kota Bharu - in se vedno je, ce gres bolj v notranjost, stran od pristanisca s trajekti do Penanga. Tako je na plazi zraslo povsem hudo in moderno pristanisce, v BM-u pa cela vrsta industrije, zlasti take IT, kot jo rabi Stephan za svoje delo pri Siscu. Zanimivo! Sla sva tudi v enega izmed t.i. Auto Cityjev, ki so postali totalno "it" place za malezijsko mladino: gre za nor kompleks lokalov, kaficev, klubov, stacun ipd., ki so se razvili kot stranski produkt avtomobilskih salonov (od tod ime Auto City). Scena je totalno nora, kafic pri kaficu, vse skupaj pa zgleda kot nek Whistler village s prevec neonskimi lucmi. Tam pa RES ni bilo nobenega belca, zato je Stephan izpadel se trikrat bolj kul. In da bi bila se midva hip, sva sla na ultra drago kavo v Segafredo kafic. Sicer pa najbolj kul najstniki dandanes posedajo pred malli, mi je razlagal Stephan, tako da se oblecejo v svoje najbolj kul cunje in visijo tam in so pac kul. Aja, to pocnejo tudi v enem izmed najbolj kulskih McDonaldsov med temi Auto Cityji, cesar tudi nisva izpustila na najinem kul ogledu. Veleogled sva zakljucila se s postankom pred ogromno cerkvijo sv. Ane (love you, honey 😊), ki je bila postavljena leta 1888 in je res impozantna. Kot ze povedano, spet mi je nepojmljivo, da lahko takole sredi deklarirano muslimanske drzave postavijo malodane notredamsko katedralo in vsem je okej.

---

Photos

Penang hill
Hindu temple, next to it a mosque

Penang glory
Of all the days I hike the hill in an overcast weather ... nice.

Going downhill
Most people use the tram for uphill, though.

A light dinner
Stephans way of eating light

Comments

[Polona]

Čestitka ti za vse! Sam frekvenca teh tvojih japanskih encounterjev morda kej pomeni (WINK WINK)! Če pomislim na vse Hello Kitties, ki kar čakajo tam na Japonskem, mislim, da mamo naslednjo postskandinavsko destinacijo že zapečateno! ;) He he, slonijo in so kul :D Očitno mormo z Alanom začet skrbet za copyright :P Ampak - VSE!

[IvaG]

ej veeeeem, skor sm napisala, da slonijo oz. visijo pred mallom in so kul :))))))) ej, nakljucij pa itak ni, tko da zbiram vse znake za japansko, tko da .... kr zacni sparat :)))) vodstvo po tokiu mava ze! sgggggoj!