Advertisement
Published: March 18th 2007
Edit Blog Post
Voznja v glavno mesto je bila dolga, ampak semi-cama bus je bil udoben in se predcasno smo ob stirih zjutraj prispeli na cilj. Sofer nam je pustil spati v busu kaksni dve uri, nato pa sva sla zmrzovat na postajo. Po nastanitvi v La Pazu sva se najprej podala na lov za spominki. Ulica je bila blizu, tako da sva jo parkrat na dan prehodila in si ogledala najzanimivejse in ugodnejse produkte. Malce sem okleval med kipcem Pachamame, ki prinasa sreco ter dokaj dobro razvitim laminim fetusom s podobnim urokom, a se nisem odlocil za slednjega zaradi morebitnih tezav na carini. Potepanja po mestu so bila zanimiva, mesto samo je cudovito, saj se razpenja po celotnem hribu. Edini problem je promet, saj vsi drvijo kot nori. Ker nisem videl nobene avtosole, mislim da je edini pogoj za pridobitev izpita IQ nizji od 85.
Ker mi pustolovska zilica ni pustila spati, sem se odlocil za spust po cesti smrti s kolesom. Po odstetih 50 $ nisem ravno dobil BRAND NEW TREK BIKE, kot ga reklamirajo, temvec, dobro zjahan star TREK, ampak bremze so prijele. V skupini so bile se tri Svicarke, ki en dan prej niso imele pojma v kaj se podajajo
( a v dzungli bomo koncali, pa 5 ur se bomo vozli? Pa skoz navzdol?), en Irec, ki doma nima bicikla, ter totalno antipaticen Kanadcan, ki je zamudil zajtrk, ker je bil prejsnji vecer koma. V glavnem, zaceli smo na 4700, koncali na 1100m nad morjem. Spredaj se je vozil vodic, zadaj kombi, vmes pa mi. Prvo uro je bil asfalt in je slo prav lepo. Vmes dva vzpona, ki sta bila zajebana zaradi malo O2, ampak se nisem dal in sem jih sicer z muko prevozil. Kot edini iz skupine. Ce mislite, da je to samohvala, imate prav. Nato pa se je zacelo. Spust po makadamu, sicer ne prehitro, z veliko ustavljanja, a bilo je potrebno tudi ogromno koncentracije. Cesta je kaksne tri metre siroka, na levi pa je bilo od 500 do 1000m prepada. I najhrabriji so se ovdje usrali. Ce si pogledal, dol je kar malo stiskalo misico zapiralko. Druga dva moska iz moje skupine sta za moje pojme, glede na njuno izkusenost z bicikli, vozila prehitro. Ircu je sicer kar slo, ampak Kanadcana je enkrat skoraj odneslo cez rob. Eni Svicarki pa tudi ni dosti manjkalo, da bi se nalimala na haubo nasproti vozecega avtomobila. Potem se je malo zravnalo, cesta se je razsirila in smo ga zaceli palit. Oziroma sva ga zacela z vodicem. Slo je hitro, roke so se tresle in bolele, ampak bilo je carsko. Po 5 do 6 urah smo prisli na cilj. Bilo je nepozabno. Kaj zrtev? Seveda. Kanadcanu se je odpelo zadnje kolo (kaj pa ni pregledoval, ce je zapeto, jaz sem) in ga je zabrisalo po sodru. Par odrgnin in poln praha. En iz druge skupine pa si je razbil nos in usta. Kako? Pojma nimam. Naslednji dan sva sla na Tiwanaku rusevine, kjer naj bi zivela predinkovska civilizacija. Ena bedna 10 m visoka oz nizka piramida, trije kul kipi in soncna vrata je vse, kar je omembe vredno. Meni so bili bolj vsec Andi v ozadju. Naslednji dan sva sla na jezero Titikaka, ampak se je izkazalo, da izlet na otoke ne bi znesel s casom. Rekel bi bolj beden izlet. Nato pa se je zacela najina pot v Brazilijo. Najprej 18 ur dokaj neudobnega semi cama busa do Santa Cruza, nato pa 20 ur vlaka do brazilske meje. Vse skupaj za 30 $. Ce vas zanima, kaj delajo tisti, ki padejo v posebni soli, je odgovor: Sraufajo sedeze v bolivijske vlake. Ker je ocitno strasna umetnost dati sedeze na enake razdalje. Tako se izkaze, da ima druga vrsta pol manj prostora za noge kot recimo peta (uganite, kje sva midva sedela). In to v kao prvem razredu. Kar je se ena posebna zgodba. Kot nalasc samo v sobotah fura regionalni vlak, medtem ko vse ostale dni neki expresi in podoben kic (saj veste klima, pa kosilo, pa...). Sicer pa kaj se pritozujem. Prav fino je bilo vdihovat cist zrak Pantanala ter svic mojih sosedov zraven pa vsake dve minuti poslusati v visokem C-ju: Kofiiii, Teeee, Cica friaaaaa, .....). No, na meji nas je ze pohopsala upravnica hostla ter smo v mojem sanjskem avtu (VW kombi) oddrveli v Corumbo. V Braziliji je bilo treba najprej presaltat na portugalscino. Skok ni bil prevec strasen, saj moje spanske besede (cerveza, duca con agua caliente, ter p... ti materina) razumejo tudi na tej strani meje. Za ostalo pa imam roke ter srednji prst. Drug sok pa so cene. Sploh za avtobuse. Sest ur z busom je 30$, 16 pa 45$. In to do Foz de Iguazuja, kjer sva trenutno. Vmes so bile se ene policijske kontrole, itak so samo naju pregledovali in obrnili oba ruzaka. Nasli niso nic. Uf, se enkrat sem se zmazal 😊 Danes sva si ogledala najvecji jez na svetu (tako ga se vedno oglasujejo, ampak se mi zdi da ga je jez na Jangceju stegnu). Imajo 18 turbin in vsaka pridela 700 MW (kot NEK). Nekaj pa je. V glavnem jutri greva na slapove, nato pa v Rio. Karta je 80$, tako da prostovoljne prispevke zbirava na tekocem racunu ali pa jih daste mojim starsem. Bodo ze vedli kaj storiti.
Advertisement
Tot: 0.481s; Tpl: 0.009s; cc: 12; qc: 46; dbt: 0.3899s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.1mb