Advertisement
Published: March 18th 2007
Edit Blog Post
Kjub temu, da sta minila samo dva dneva, moram napisat mail, ker sem dozivel eno najboljsih izkusenj v zivljenju. V glavnem po osem urni voznji v busu, kjer je pihalo in zmrzovalo iz vseh koncev ter se je po tleh plazila zival nedefinirane vrste (nekaj med podgano, jezem in mravljincarjem), sva ob stirih zjutraj prisla v Potosi. Mesto, ki je nekoc bilo najvecje in tudi med najbogatejsimi na svetu lezi na 4000m, nad njim pa se vzpenja Cerro Rico, najverjetneje najvecja zakladnica rud na svetu. Iz njega ze 400 let neutrudno kopljejo srebro (Spanci so se par sto let prav uspesno bogatili z njim) in ostale kovine. Baje je v nemogocih razmerah v rudnikih do sedaj umrlo prek osem milijonov Indijancev in crnih suznjev, ki so ziveli tudi po 4 mesece pod zemljo. Sedaj pa v njem dela kakih 12000 ljudi. Fora je, da je gora v drzavni lasti, rudarji pa so podnajemniki. Vsak vodja rudarske skupinice ( od cca 3-20 ljudi) placuje davke=najemnino in vse kar nakopljejo sami prodajo eni od 45 druzb, ki se ukvarja z predelavo rud. Torej je njihov dobicek odvisen od kvantitete, cistosti rude in trenutne cene rude na londonski borzi. In seveda tudi midva sva sla v rudnik. Za deset $ gres z anglesko govorecim vodicem cez vse procese, ki jih opravi rudar (razen kopanja). Naprej so nam dali nepremocljive obleke, celade in svetilke, potem smo sli na market kupit darila za rudarje (pijaca, ciki, dinamit, koka...) in se poucili o uporabi dinamita. Nato pa prvo presenecenje. Preden smo sli v jamo, smo izvedli, da bo skupinica rudarjev izvedla ritual star stoletja. Zadevo izvedejo dvakrat ali enkrat na leto in res smo imeli sreco, da smo prisli ravno tokrat. Pred vhod so pripeljali lamo in zaceli piti pivo. Najprej so polili dva pluska piva po lami in po tleh in potem pili ter zvecili koko. Tudi nam so ga dali in tudi mi smo polivali. Potem pa je sledilo zrtvovanje lame gori. Tako naj bi nahranili goro, da ne bi jemala cloveskih zivljenj. Od desetih v skupini so si trije zatiskali usesa in oci 20 m stran, stirje so malo gledali, malo mizali, drugi trije pa smo snemali iz neposredne blizine. Ne bi mogel reci, da je zaganje glave lami z skrhanim nozem in spricanje krvi ravno prijetno za oko, je pa bilo nedvomno nepozabno. Nato so kri ujeli v lavor in z njo pospricali vhod v jamo, hise, vrata, stene...
Nato pa v jamo. Moram povedat, da sem se pocutil kot Indiana Jones. Samo se voznja z vozickom je manjkala. Kaj kmalu se je segrelo na kakih 30 stopinj in tudi rudnik ni grajen po mojih merah. Ker to ni turisticen rudnik, ampak se vedno ziv, nismo bili prikrajsani za nobeno muko. Plazili smo se po ozkih rovih gor in dol, plezali preko lestev in pregrad, brodili po vodi, in vdihovali prah in strupe, ki zivljenjsko dobo rudarja zmanjsajo na cca 15 let od dneva ko zacne delat. Dokaj malo je srecnezev, ki docakajo peznijo, za katero pa morajo biti vodje skupine + 60 % njihovih pljuc mora biti odmrlih. Najmlajsi imajo komaj deset let, ko zacne delati v nemogocih razmerah. Jaz sem komaj dihal in se plazil, sploh si ne morem predstavljat kako zgleda, ce se kopljes in razstreljujes, nosis do 50 kil kamenja na hrbtu... Njihove tehnike rudarjenja se ne razlikujejo bistveno iz casa, ko so po Evropi se uspesno zazigali carovnice. Po uri plazenja in krusenja stropa rudnika z celado smo zopet uzrli sonce. Lama je bila razkosana in cakala, da se jo spece. Na zalost nismo bili predvideni kot gostje pojedine. Po prihodu ven smo si naredili vsak svojo bombo iz dinamita, katerega smo si prej kupili na marketu. Party pack sestavljen iz dinamita, vzigalne vrvice z detonatorjem ter se nekih kuglic, ki pojacajo eksplozijo stane 400 sit. V Boliviji lahko legalno nosis dinamit naokoli brez problemov. Ko smo si sestavili vsak svojo bombo, so vodici poskrbeli za prav razburjajoce vzdusje. Ko sem se spraseval, kam jih bomo zakopali, so ostali ze prizigali in vodici so hitro nalasc naredili paniko, naj hitro prizgemo. Ko je osem fantov v rokah drzalo prizgan dinamit, je eden od vodicev zacel kricati in bezati stran, kar je povzrocilo vsesplosno paniko in vsi decki smo vsak s svojim dinamitom razbezali na vse konce in kraje. Prav butasto sem se pocutil, ko sem stal in nisem vedel kaj naj. Ko smo se pomirili, je zopet zacel vodic vpiti naj tecemo za njim. Ker vrvica zgori v treh minutah, nismo imeli vec veliko casa. Horda fantov je nato stekla za njim, gledajoc kako je vzigalna vrvica vse krajsa. Hitro smo zakopali razstrelivo v breg ob cesti in odsprintali nazaj. Se dobro nisem pripravil fotoaparata, ko je ze zacelo pokati in metati kamenje po zraku. Adrenalin je kar sprical po zilah. Ko smo se pomirili, smo si se ogledali tovarno, kjer locujejo rudo od kamneja in ob vrnitvi domov je bila za menoj ena najboljsih dogodivscin.
Danes greva v La Paz z nocnim udobnim busom z lezisci. Ko jebe small budget (no dva jurja za 500km=10 ur tudi ni veliko). Ker je jutri dan osamosvojitve, bo najbrz velika festa. Tukaj ze dva dni paradirajo po ulicah in igrajo na trobila. Pocasi ze gre skozi usesa. Aja, lamin zrezek je zakon.
Advertisement
Tot: 0.082s; Tpl: 0.017s; cc: 9; qc: 41; dbt: 0.0505s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.1mb