Brooklyn, dvakrat

---

Danes je bil dan za Brooklyn. Sicer se je na koncu obrnil povsem drugače od pričakovanj, ampak zato nič manj zanimivo.
Ob 10h sem bila zmenjena s Tannerjem v kafiču Konditori (kar je bilo prej Nameless cafe) na križišču 5 Av. in ulice Berkeley (naključij ni). Sprehodila sem se torej do postaje na 14. ulici, sedla na L vlak do 8 Av., nato prešaltala na linijo Q do Atlantic Av v Brooklynu. Prvi vtis, ko sem pešačila do kafiča, je bil precej drugačen od NY: manjše hišice, luštne avenije, obložene s štacuncami in kafiči. Resda je bil to ne-downtownovski predel Brooklyna, ampak vseeno precej živahen in obljuden.
S Tannerjem sva se zapričala za kakšno uro, spila sem seveda obvezni chai latte, nato sem šla do Jakata, ki živi prav nedaleč stran, samo nekaj ulic južnene, na 9th Street. Odšla sva v enega od dinerjev čez cesto in se še midva zapričala za dobro uro, medtem ko sva pomlatila on svoj jajčno-toasterski zajtrk, jaz pa mafin. In vedno znova me prijetno preseneča prijaznost ameriške postrežbe: kar naprej so naju spraševali, ali sva v redu, ali še kaj potrebujeva, nama dotakali kavo, ko je natakarica prinesla hrano, je dejanje postregla s "Here you go, honey" ... Slovenska strežba bi se imela tu marsikaj naučiti. Ali pa uvedemo slabe plače natakarjev in jih zajetno podpremo z napitninami.
Preden sem se poslovila od Jakata, je bila ura že dve. Ni mi preostalo drugega, kot da zavijem k prvim najboljšim sosedom, ki so bili v tem primeru neki ponudniki hrane bližnjega vzhoda in Italije (love the combo) - tako sem vzela falafel platter z vsem živim in okusnim in ogromnim pita breadom za $7,5. Kar bi bilo pet evrov. Naj reče kdo, kar hoče, ampak pri nas česa takega ne dobiš za tako malo denarja. Prav za prav poznam v Ljubljani samo en plac s falaflom in ta stane, če se ne motim, tri evre in pol.
Vreme je bilo objektivno grozno. Čeprav je bilo kakšnih osem stopinj, se je megla zažirala v kosti in prezebla prav vsak košček telesa. Nič čudnega, da nisem doživela bližnjega - sicer po Jakatovih besedah čudovitega - Prospect parka kot takega. Sprehodila sem se mimo niti slučajno še ne ozelenelih dreves, jezerc, baseball polj, piknik placov ipd. Najbrž mora biti res super - ko je vreme tapravo. Čeprav folk se ni preveč sekiral, saj je bilo sprehajalcev psov, joggerjev in naključnih sprehajalcev kar precej.
Odhodila sem do Grand Army plaza na severnem delu parka, kjer stoji nek ogromen slavokol. Kdo ve, kateri bitki že. Ko sem fotkala za brez veze, je pristopil nek stari in mi razložil celotno štorijo o poziciji parka, slavokola in Empire State buildinga, ki se ga vidii točno skozi slavolok. Nekaj o nekih sporih med dvema družinama. In potem, ko je odpredaval svoje, je odšel. Občudujem Američane in njihovo nagnjenost do naključnih brezveznih pogovorov.
Naslednja postaja je bila Brooklyn public library, ki je čez cesto in res ogromna in veličasta - in zastonj. Zato sem uvalila not in si ogledala eno fotografsko razstavo v pritličju, na katero me je opozoril Tanner. Nato pa spet ven, na dež in mraz, jaz pa brez marele - super. Ampak ker ni preveč lilo, sem se sprehodila še malo naokoli: po sedmi aveniji gor in dol, ki je skorajda identična peti aveniji - s preveč izjemnimi štacunami, namreč.
In potem ob petih spet dejt s Tannerjem, ki je medtem ves dan preživel v istem kafiču za svojim računalnikom. Sprehodila sva se severno do Fulton Ave., tam sedla še na en čaj, potem pa domov vsak s svojo podzemsko: jaz z linijo C do 14. ulice, nato spet z L-jem do 1st Ave in do Petra.
Komaj sem se dobro vsedla dol, nekaj pojedla (spotoma kupljeno solato) in se preoblekla, sva že šibala dalje - spet v Brooklyn! Jaka je imel pač zabavo za novo cimro, zato sem se vrnila. Tokrat sva šla na linijo L in nato F, ker živi Jaka samo eno ulico stran. Žurka je bila simpatična, z izjemno dobro kulinariko (Jaka obvlada), prišla sta tudi Dejan in Polona od včeraj in imeli smo se fino vsi skupaj. Nato smo postali vsi skupaj fino zaspani in se ob polnoči odpravili domov. Zeblo je ko pes, ko smo čakali na podzemsko, ki je tu nad zemljo (zakaj le?!), a je na srečo kmalu prišla. Ma super je biti v mestu, kjer javni prevoz funkcionira tako, kot mora, in to vedno.

---

Photos

Lunch it is
The falafel platter