Advertisement
Published: February 15th 2010
Edit Blog Post
Pa smo spet pri valentinovem in spet pri nečem povsem drugačnem. Nečem, kar nisem doivela še nikoli.
Danes sta se namreč v downtownu zgodila dva zelo pomembna dogodka: praznovanje kitajskega novega leta in sprevod v spomin umorjenim in pogrešanim enskam v DTES. Kitajci so letos zaradi olimpijskih iger začeli prej kot ponavadi, tako da sem bila ob 9.30 e sredi Chinatowna. Kakšen ur! To lahko naredijo samo Kitajci: pokale so petarde, nabijali so bobni, naigali so kitajsko muziko, 40 tisoč gledalcev, nagnetenih na ulice, je mahalo z zastavicami in se skrivalo pred razgrajajočimi levi in zmaji. Vse so nadzorovali policaji, ampak kljub enormni mnoici sploh ni bilo nobenih prometnih teav, avtobusi so se elegantno prebijali skozi mravljišče obiskovalcev, ki so preplavili ulice, redarji so povsem mirno usmerjali promet. In da bi bilo vse še lepše, je kmalu posijalo sonce. Bilo je enostavno čudovito, rdeči lampiončki so se svetili v sončnih arkih, poševnooki prešernih lic in src so rajali na vsakem koraku, dišalo je po sveih pekovskih izdelkih, ki so šli za med. Kača povorke se je zdela neskončna, in e ko sem mislila, da je konec, so se zopet pojavile nove plesalke, novi kung fu borci, novi mahajoči in veseljaški nastopajoči
... tudi paraolimpijci so bili med njimi, da o malih Kitajkah, naloenih s cukrom v očeh, ne govorim. Kitajska parada v vsako vas!
In potem zopet neverjetna plat Vancouvra: samo ulico stran, kot da bi nekdo postavil zid, je ivel povsem drug svet, DTES. In točno tja sem bila namenjena.
Takoj za Kitajci so namreč na svoji prišli svojci rtev DTES, ki so imeli e 19. marš za pogrešane enske. Če so bili Kitajci slučaj, oni niso bili: sprevod organizirajo vsako leto prav na valentinovo. Komemoracija je bila v Carnegie hallu na Main & Hastings, kjer se je v soncu kopalo precejšnje število ljudi in vzdušje je bilo za razliko od običajnega vsakdana prav enkratno - nabito s čustvi in spomini. Ker gre večinoma za aboridinske enske, je bilo takih največ tudi med obiskovalci. Začele so udarjati po svojih bobnih in iz glasilk izvabljati pesmi alovanja in ... neizogibno je bilo čutiti njihovo trpljenje, bridkost, bol in izgubo. Noro. Vsak udarec po napeti ivalski koi, vsaj krik, vsak odmev je skozi mene ustrelil silo, podobno šibkemu elektirčnemu toku. Ne moreš ostati ravnodušen.
Potem, ko so zasedli omenjeno kriišče, smo se podali na sprevod po celem DTES: dol po Main do
Water street do Gastowna, nato po Abbotu nazaj do Hastingsa in zopet nazaj do Main. Povsod, kjer so bile umorjene enske, so članice na čelu večtisočglave delegacije izvedle ceremonijo, ki jo je bilo prepovedano fotografirati ali snemati: potresle so pepel in tobak in na mesto groze poloile rumene in rdeče vrtnice. Obvezna oprema so bile tudi solze.
Promet je zopet postal, mimoidoči so se pridruili rimtičnemu ploskanju in petju aboridiinskih alostink, izstopili so celo nekateri vozniki obtičanih avtomobilov in solidarnostno dvignili roke v znak sočutja. Vsi so vedeli, za kaj gre. Vsi so videli, da je alost neizbrisna in neizmerna. Vsi, razen oblasti, za katere te enske ne obstajajo, še preden izginejo.
V stilu dneva sem šla na greasy Chinese fast food v Chinatown plaza, ki je v pritličju stavbe z boansko restavracijo Floata, kjer smo bili pred štirimi leti z Anthonyjem. Takoj bi šla spet, če bi le vedela, kaj naročiti; brez lokalcev (beri Kitajcev) si tam mrzel. A sem se zadovoljlila tudi z riem in dvema prilogama in juho (in prijaznimi Kitajci) za $4. Ker je bilo nesramno lep sončen dan, sem šla do doma peš, vmes sem seveda vzela še en chai latte.
Advertisement
Tot: 0.138s; Tpl: 0.013s; cc: 8; qc: 19; dbt: 0.1026s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1mb