Advertisement
Published: February 13th 2010
I love you
In case I wasn't blatantly obvious before.Zadnje dni se ni dogajalo nič preveč javne omembe vrednega - do danes. Mimo mene je tekla olimpijska bakla.
V torek sem imela povsem drugačne namene, a je tako šajnalo sonce, da sem kar zavila proti downtownu. S "celinske" strani False creeka sem se sprehajala po obreju, Seawallu, po katerem se, neverjetno, še nisem. Pogled na Yaletown je bil enostavno tako fantastičen, da sem postala vsake par metrov in se divila. Seveda je sledil obvezen postanek na Granville islandu, kjer so med drugim v dokaj prestizni papirnici Paper Ya postavili pred vrata free box in sem si vzela par zadev, med juzno pa sem povsem po naključju srečala Lisinega brata (it's a small world afterall). Domov grede sem se do Cambie zapeljala z novim tramvajem in bila navdušena nad pridobitvijo, čeprav le nekaj sto metrov. Upam, da ga zgradijo še več, toliko kot je načrtovano, torej skozi cel downtown.
Sreda je bil dan za Chinatown. V Vancouvru je drugi največji v Severni Ameriki, primat pripada San Franciscu, tako da je kar na mestu trditev, da je res ogromen, pester in fascinanten. Pokupila bi vso azijsko sveo zelenjavo in tisoče vrst tofuja, ki jih prodajajo na štantih. Dobila sem se z Liso
Yaletown
A want a room with that view, please za kosilo, jedli sva steam buns oz. pau po malezijsko, potem pa je šla ona na šiht, jaz pa naprej po kitajskih stopinjah. Postanek v superkitajskem supermarketu T&T je bil nujen.
Včeraj je bila na vrsti 4. avenija in obujanje vseh lepih spominov v povezavi z njo. Pa tudi ustvarjanje novih: v neki trgovini z denimi stvarmi (ja, glede na vancouversko vreme so take zadeve hit) je po par minutah do mene prihitela vsa zaskbrljena prodajalka, ki se je zbala, da me ni še nihče postregel in da me zapostavljajo. Pomirila sem jo, da me je pozdravila ze njena kolegica. Nasproti te štacune je bil kafič z Vučkom na steklu. Zanimalo me je, zakaj neki mimoidoče pozdravlja ravno Vučko, in seveda: lastnik Mario je od tam. Za kosilo sem zavila v boanski Naam, 24-urno whole foods vege restavracijo, kjer so porcije za dol past - tako po količini kot po okusu. Zvečer pa najprej drink z Yuri in potem zur sto ur v gej baru Odyssey - Davie ulica nikoli, nikoli ne razočara.
Danes pa: olimpijska bakla. Pogledale smo, kje bo kar gorela danes, in ugotovile, da gredo mimo prav blizu nas. Odpravila sem se torej na cesto, oboroena s
fotoaparatom in marelo (jebiga, to je vendar Vancouver), in na vseh straneh kriišča Clark & Broadway so se e vrstile dolge vrste ljudi. Nad nami so brenčali helikopterji, zavijale so policijske sirene, policisti na biciklih so škripali z bremzami. Zbala sem se, da bom zamudila, in res so pritekli mimo prej, kot je bilo napovedano. Kakšen veličasten prizor: ljudje vseh narodnosti, barv koe in frizur navijajo za eno in isto stvar, verjamejo v tisto migetajočo rumeno gmoto, ki so jo kot boga čaščeno prinesli vse iz Grčije. In čez par ur bo prispela domov, v BC place, v Vancouver, v Kanado. Če sem še bolj kičasta, prispela bo v srca vseh tistih, ki verjamejo v olimpijski duh. Vsem korporativnim zarotam in finančnim dolgovom in kršenjem človekovih pravic navkljub, v tem plamnu je bilo nekaj nepopisno ganljivega in osupljivega.
Tekla sem za baklo še nekaj časa, dokler ni bilo res nesmiselno, in se vrnila domov. Na poti do naše bajte je pred mano hodil poštar, si poivgaval in v roki dral ravnokar prigano cigareto. Nasproti mu je prišel očitno znani sosed in na poštarjevo vprašanje, kako gre, odvrnil: "Well you know, it coulda been better, but it coulda been worse." Nope,
False creek
Coal harbour marina it couldn't be better.
Popoldne pa spet čas za nove fascinacije, tokrat v downtownu. Šla sem na antiolimpijske demonstracije, ki so se dogajale pred VAG - Vancouver Art Gallery, kar pa je točno na drugi strani olimpijskega prizorišča, kjer so postavli drsališče in podobne zadevščine. Zbrala se je lepa mnoica ljudi, čeprav je bilo vsaj toliko medijev/fotografov kot protestnikov, ampak dogajalo se pa je. No olympics on stolen native land, Homes not games, I want my land back, Free food, free games, free speech in podobno skandiranje je rezalo skozi downtown. Pričevanja aboridinov in (ozdravljenih) narkomanov o temnih plateh olimpijade in njihovih osebnih trpljenjih, ki jih organizatorji elijo svetu prikriti, so bila močna, vplivna. Ne moreš ostati ravnodušen.
Preden sem se za gledanje otvoritvene ceremonije vsidrala v Fountainheadu na Davie, sem šla še malo naokoli. Na Robson squareu, torej negativni odslikavi protestov, so furali zipline (not just for Gordon Campbell anymore!), ulične nagradne igre, ljudje s postopali naokoli z za vratom obešenimi napisi Tickets wanted. Na ulicah je bilo ludilo, ogromno ljudi, ampak še vedno zelo znosno - mogoče ima kaj veze to, da je no open alcohol?
Fountainhead je bil e natrpan, ampak po nekem srečnem slučaju sem ravno
Chinatown
Soup store dobila veliko mizo - samo zase, zaenkrat. Tam naj bi se dobili s Palomo, ampak ni nič kazalo na to (kasneje sem zvedela, da je tudi ona iskala mene, pa me je očitno zgrešila ali pa bila v napačnem pubu), zato sta k meni priselja - dva Poljaka, kajpada. Chris je včasih ivel prav tu v Davie village, kot se imenuje ta predel, zdaj pa ivi v Montrealu, njegova prijateljica Daška pa ivi prav tu. "I moved from here 8 years ago because I got bored. It was the biggest mistake! But now I have a boyfriend in Montreal and I'm stuck," se je hudomušno pokesal Chris. Do konca triurne (!) ceremonije smo se e toliko spoprijateljili, da sta me prisilila, da oblečem dres slovenske hokejske reprezentance (thank you, Mel!), in me v agoniji nacionalnega ponosa slikala pred kanadsko zastavo. Priceless.
Sama ceremonija pa: noro. Z več vidikov. Prvi je nedvomno vzdušje in lokacija, v katerem sem jo gledala. Fountainhead je gej sports bar in temu primerno so natakarji za crknit prijazni, ustreljivi in zabavni, še bolj kot sicer. Zrak je poln svobode, sprejemanja in neobremenjenosti. Vsi so bili oblečeni v kanadske zastave in pozdravljali prav vsak narod, ki je
nostil zastave po BC placeu (Slovenijo so si nedvomno zapomnili), pa tudi štiri sodelujoče aboridinske druine so pozdravili z navdušenjem - zlasti predstavnika tistega plemena, ki je bil zgoraj brez. Slavje je bilo takšno, kot če bi ravnokar e osvojili hokejsko zlato (na kar ciljajo).
Drugi faktor je bila vsebina otvoritve. Tristan, ki je bil na generalki v sredo, se je sicer šalil, kako veliko poudarka imajo aboridini, in nisem ga jemala resno, ker se ponavadi šaliva na ta račun. A tokrat je imel prav: toliko poudarka, kot so dali aboridinom, ga po mojem niso dali še nikjer. Vsaj za Sydney se ne spomnim, da bi bilo. Vpogled v njihovo magično in mogočno kulturo je bil edinstven, česa vse se niso spomnili? In prav je tako, se mi zdi. Za nameček je na koncu Cohenovo Alelujo zapela še k.d. lang (male začetnice so namenske), aktivistka za pravice ivali in glasna lezbijka, baklo pa je na sredo štadiona na vozičku pripeljal kanadski atlet, katerega ime sem pozabila. To je to, to je Vancouver, kjer je vse lahko. Vse. Kot je rekel eden od nastopajočih: greasy spoon or whole foods restaurants, we have a choice. A choice to be whatever you want
Chinatown
Happy new year! to be.
Tretji argument pa je lokacija na malo večji ravni, torej to, da zadeve spremljam iz srca dogajanja, iz Vancouvra, iz mojega Vancouvra. Da se vse dogaja le nekaj sto metrov stran, v dvorani BC place, kjer sem med drugim davnega leta 2006 Tristana pričakala, da je odtekel svoj desetkilometrski Sun run. In ko je Wayne Gretzky z avtomobilom ponesel baklo od BC place do Canada place, le par ulic stran od nas, in prigal še drugi plamen ob obreju Burrard inleta, nisem razmišljala o ničemer drugem, razen o tem, da sem na pravem mestu v pravem trenutku.
Kot se glasi turistični slogan za provinco BC: "You gotta be here." I was there.
Advertisement
Tot: 0.062s; Tpl: 0.013s; cc: 10; qc: 18; dbt: 0.0407s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.1mb
cabochick
Andrea
puno hvala...
I can't understand your blog, but your pictures are wonderful of my home. Thank you.