Advertisement
Grande Madrid!
And my grande hostess! Hola hola! Ali pac ole ole. Po dveh letih sem spet tu, v Spaniji, v Madridu in Zaragozi in morda se kje. Razlog: Nina.
Tako kot prvic tudi vceraj nisem imela prav nobenih pricakovanj, ko sem spet pristala v Madridu. Prepustila sem se toku dogajanja, ki je v kraljevskem glavnem mestu silovit. Iz vseh barov puhti brutalni pivsko-jedilni hedonizem, razprodaje so v teku, turisticna sezona tudi, vse tiste trgovinice in tapas bari in nomadski harmonikarji so se vedno tam ... in noro vzdusje tudi. Komajda dan in pol se je zaradi nafilanosti z dogajanjem in dozivetji zdel razvlecen vsaj na pet: nizanje enega tinto de verano za drugim ne glede na uro dneva, hitropotezno menjavanje tapasov, slalomiranje v guzvi na Rastro marketu - mimogrede, stanovali smo NA enem izmed trgcev, kjer razgraja rastro -, pozibavanje ob ritmih tipicne spanske glasbe koncertne jakosti ... Madrid je enostavno nor. Norost, v katero se zlahka zaljubis.
A za to ljubezen moras imeti hudimano veliko zurerske kondicije, tako da se mi je po (ponovno izpostavljam) le dnevu in pol le prileglo odbrzeti stran od te intenzivnosti. In to v pravem pomenu besede: do Zaragoze smo jo uzgali z Ave vlakom, ki 300 km preskoci le
Introduction
Cafe cortado con hielo v uri in 20 minut - da, vlak sviga mimo puscavsko-kanjonske pokrajine Mesete s 300 km na uro. Se ena norost, v katero se morda zaljubis, se preden jo obcutis. Bliskovito hitri vlaki Ave so nedvomno ena izmed najvecjih zmag clovestva. In ker smo kupili karte last minute, smo za 39 evrov sedeli v fist class (normalna cena bi bila se enkrat visja) in jedli ko gospodje in natakali vino tinto in skozi sipe lovili poglede na grmicke, kanjone a la Grand Canyon, vetrnice velikanke, puscavske zaselke.
Prihod v Zaragozo je bil spektakularen. Postaja, ki je hkrati tudi avtobusna, je povsem nova in ultramoderna in je menda najvecja na svetu, v kateri ni nobenega stebra (Ninc, popravi me, ce se motim). Spanci pac niso hoteli, da se potniki po nepotrebnem zaletavajo v neke navpicno postavljene brezvezne betonske sklade. Streho lahko pokonci drzi tudi kaj drugega! Na primer velikanski beli loki, ki se raztezajo z enega konca na drugega. Okoli postaje je tudi park s prvim 3D vodometom na svetu (let's not ...), cez cesto pa - traraaaa! - prizorisce lanskega Expa.
Popolnoma na novo zgrajen svet. Kaj vse je mesto pridobilo z Expom! Do nekdanjega prizorisca vodi povsem nov most,
Sol
Love it za katerim je ravno skorajda po laosko kicasto zahajalo sonce (menda ima Zaragoza tretji najlepsi soncni zahod na svetu - postavljata se seveda vprasanji, kaj zaseda prvo in drugo mesto ter kaksni hudica so kriteriji za izbor). Z mosta pa razgled na stojeco - zicnico. Ja, prav tako, kot bi vodila na kaksno smucarsko sredisce. Ki ga v mestu sredi puscave z najbolj ekstremnimi temperaturami seveda ni. Zadeva miruje, menda jo bodo preselili nekam v Pireneje.
Stojijo tudi druge pridobitve te umetniske glomaznosti, nekatere razstavljajo, kar ustvarja pridih mesta duhov, drugih so se ze odkrizali. Ampak zame najbolj fascinantna pridobitev je ureditev kolesarskih stez po mestu in uvedba sistema bizi - mestni bicikli na 70 postajaliscih, ki si jih lahko mescani sposodijo in vrnejo s posebno kartico, za katero odstejejo 20 evrov letno. Zokija bi morali nemudoma poslati sem na ekskurzijo.
Odpeljali (s sluzbenim avtom Alberta) smo se v njuno stanovanje in skipala sta me v lastno sobo. Stanovanje je sanjsko. Clovek bi si zelel samo se to, da bi bilo njuno, a ga zal najemata. Utrujeni od vsega hudega smo se sli vrzt v bazen - jap! - in pri +30 uzivali prve trenutke po soncnem zahodu. Bili smo
Snack attack
Best in town I'm sure sami. Bajno.
Spet nazaj gor, v tretjem nadstropju, sem se zastrmela skozi balkon. Pogled je usmerjen na notranje dvorisce pravokotnega obroca blokov, sredi katerih kraljuje bazen. Nasproti, kaksnih 30 metrov je do naslednje stranice, prodirajo pogledi v spalnice, kopalnice, kuhinje, hodnike. V vrtovih v pritlicju soseda pobere macko in jo govore odnese not.
Spet se zavem, kako povsem drugacen je lahko svet na drugem koncu sveta, in kako povsem fantasticen je kljub tem razlikam.
Advertisement
Tot: 0.076s; Tpl: 0.012s; cc: 13; qc: 25; dbt: 0.0522s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.1mb