Domov. Od doma.

---

Po fantasticnem KL-u sva torej spet v Singapurju. Stojim na Changiju (na zastonj netu!) in cakam, da se na LCD-zaslonu izpise boarding za najin let proti Istanbulu. Cez dobrih 12 ur bova doma.
Za mano sta dobra dva meseca okusanja Azije. Ki jo ze pogresam. Ceprav letalisce - in cel Singapur - niti slucajno ni sinonim za Azijo, me prav vsaka smer, v katero zasukam glavo, opomni, da zapuscam ta kontinent, ki je sicer geografsko neizmerno dalec od doma, vsebinsko pa se mi zdi, da ze dolgo biva prav sredi reber.
Podobno me je zasekalo v nedeljo zjutraj, ko sem na Kepong morning marketu srebala svojo juhico in z nudlni vsrkavala tudi okolico: vpitje trgovcev, drenjanje strank, mavrica barv in vonjev, zimzeleni vrvez dogajanja ... Pogresala bom vse to sto na uro. Clovek se prokleto hitro navadi, da stopi na ulico in se mimo zapelje prikolica s svezim kokosom, ki ga cez dve minuti ze cuzas po slamici; da je poletje tu 24/7 in da tudi po dezju se vedno svicas ko nor; da si vecinoma tretiran z nasmehom in prijaznimi besedami, cetudi ne v istem jeziku; da sta papaja in mango vsekakor veliko bolj obicajna kot jabolko in cesnje; da cas sploh ni pomemben in da je nedelja povsem enaka sredi; da je ima lahko zelenjavna juhica celo vec mesa kot navadna; da burek ni edina polnoci snack hrana ... vse to in se vec.
Hocem drveti z motojem brez celade po phnompenskih ulicah, vsardinjena med voznika in se tri sopotnike; hocem zastopati songthaew na neasfaltiranih cestah in se skupaj s 15 lokalci preleviti v pesceno utrdbo; hocem izpopolniti seznam najbolj kicastih soncnih vzhodov in zahodov na Mekongu; hocem se histericno skrivati pod kovtrom, ko ob casu za spanje izbruhne moja fobija pred grozljivo brencecimi zuzki cloveske velikosti; hocem izzivati brboncice in sele po ovrednotenju slastno/neuzitno analizirati sestavine zauzitega; hocem sedeti ob obali Penanga in zreti v zvezde z picopeki; hocem zvijati boke ob karaokah lokalcev, po moznosti s polnim vrcem na glavi; hocem se ogreti zunaj, da lahko spet smuknem v ledeno mrzlo stacuno sredi KL-a; hocem ziveti to zivljenje, ki niti slucajno ni moje, pa vendar se mi zdi, da sem ga nekoc ze podozivljala. Drugace si ne znam razlagati, zakaj se tu pocutim tako prokleto domace.
Nic ... zaklenimo cudovite spomine tja, kamor spadajo, in spravimo kljuc do naslednjic. Ta prav gotovo pride spet zelo kmalu. Kajti ...

I am the passenger
And I ride and I ride
I ride through the citys backside
I see the stars come out of the sky
Yeah, they're bright in a hollow sky
You know it looks so good tonight ...
... And everything looks good tonight ...

Hvala vsem, ki ste bili z mano. Podrobno uploadane fotke in filmcki pa, kot ponavadi, ko pridem domov.

---