Advertisement
Published: September 23rd 2008
Jaki biznis!
Krakov downtown idilaVnos s podobnim naslovom sem enkrat e zapisala. Mislim, da za kamboški genocid. Po današnjem dnevu ne more biti drugače.
e zgodaj zjutraj smo se odpeljali Auschwitzu (Oswiecimu po poljsko) in Birkenau naproti. Čeprav je do tja le kakšnih 50 km, je zaradi slabih cest in jutranje guve pot dolga.
Tam nas sprejme Beata, zopet samo naša vodička. Mankici in meni preda posebno nalepko, ki dovoljuje fotografiranje znotraj muzejskih stavb. To je sicer prepovedano.
Še vedno prši de. Ko uzrem famozni napis Arbeit macht frei, teko dojamem, da sem končno tu. Po vseh mrzlično prebranih knjigah, teko gledljivih filmih in neizogibnih zgodovinskih lekcijah sem v kraju, o katerem vem premnogo, a še vedno le v teoriji. Čas je bil za prakso. Za preverjanje znanja. In lastne eksistence.
Hodili smo od bloka do bloka, bolj na hitro, kajti zaradi naše časovne omejitve smo imeli bolj schnellkurz taborišča. Najprej je bil na vrsti Auschwitz, kjer je edini originalen ostal blok 11. Za steklenimi pregradami so zaprašene izpraševalnice in uradovalnice Nacijev, bolj "elitni" pogradi ujetnikov s posebnimi "privilegiji" (glede na njihove zadolitve) ... ekskurz v klet, kjer so med drugim po pet ljudi tlačili v bokse v velikosti telefonskih govorilnic, seveda vzidane v kot,
Auschwitz
"Welcome" to Auschwitz brez oken, brez prostora za kisik, brez prostora za preivetje ... Klik.
Ostale zgradbe so prirejene potrebam muzeja. Ob sprehodu skozi hodnike te ob obeh straneh spremljajo gore čevljev, las, glavnikov, posod, kovčkov, oblek. Občutek imaš, da se bodo zdaj zdaj zgrnile nate izza steklenih sten. Klik.
Sprehodimo se še do krematorija. Ob vhodu, tako kot povsod, stoji črna tabla z opisom kmalu videnega, le da je zraven dodaten napis: "Vstopate v prostor, kjer je ivljenje izgubilo tisoče in tisoče ljudi. Prosimo, spoštujte pokojne in ne govorite glasno." Kako drugače kot molče bi lahko opazovala opečnato-kovinske ostanke naprav, s katerimi so izvrševali najstrašnejše vizije človeštva? Kaj sploh reči, ko v ivo vidiš vso pretkanost, domišljenost, preciznost, odločnost in prepričanost v eno samo neizpodbitno resnico? Besed ni, občutki se producirajo. Toda brez te mrakobne refleksije bi zgodovinska lekcija padla na izpitu.
A čakal nas je še Birkenau. Do tja smo se zapeljali z našim šoferjem in vodičko.
Najprej smo splezali na razgledni stolp, s katerega so lahko straarji zaobjeli celotno površino. Ravnina. Posejana z barakami: na levi zidane, na desni, ko je zmanjkalo opek, lesene. Med njimi so kot spomeniki posejani opečnati dimniki - ostanki poigalniških pohodov ob nacistični vdaji.
Sprehodili
Auschwitz
Strelni zid smo se do ene od teh lesenih barak, v kateri so ohranjeni originalni pogradi. Vonja se strohnjen les. Trpljenje, brezizhodnost in nemilost se čutijo. Zunaj še vedno rahlo kaplja, hodimo po razmočeni zemlji, ki jo dokaj neuspešno elijo utrditi s plastičnimi obročki. Ti so bili nameščeni za potrebe obiskovalcev.
Do drugega konca Birkenaua, kamor se ponavadi hodi peš, se spet zapeljemo. Tam nas pričakata porušeni plinski celici, katerih maketo smo videli prej v Auschwitzu. Stojim pred opečnatimi razvalinami, mimo nas se sprehodi še ena gruča najstnikov na šolski ekskurziji. Tudi tu je zemlja razmočena. Strmim in gledam, ne fotkam. Vsaj pet minut ne.
Odidemo še do spomenika, na katerem je spominska plošča tudi v slovenskem jeziku. Mankica prige svečko za svojo prababico, ki je bila ena od milijona in pol izginulih na tem mestu. Spet sem brez besed. Če ne prej, me zlomi tukaj. Smrtonosna veličina kolektivnega sadizma me zadane v preveliki dozi. Vseeno: klik. Za spomin.
Mudi se nam na sestanek v Krakov, zato spet švignemo z merđotom v center. Dobimo se s šefi organizacije International Culture Center. Namestnica direktorja Anna Gawron pojasni svoj namen: "Ustanovljeni smo bili leta 1991 za dialog med sosednjimi dravami in ob vstopanju v
EU. Ukvarjamo se z našo zgodovino, jo razlagamo drugim, osrednja tema pa je kulturna dediščina. Krakov ne bi mogel biti bolj primeren za naš sede." Ne le s sosedi, povezani so tudi dlje - npr. z nami. Lani so imeli zelo uspešno obiskano razstavo o Joetu Plečniku - arhitekt in vizionar, o njem piše na katalogu -, ki se je odvijala skupaj z bilateralno konferenco Ljubljana - Krakov. V vitrinah se bleščijo knjige prejšnjih takih konferenc, kjer so Krakov povezali vsakič z drugim evropskim mestom. "Zgodovinsko gledano sta si naše in vaše mesto podobna: kako se ubadati s kulturno dediščino, kako skrbeti za urbani razvoj, za preteklost, kako omejiti število turistov, kako sodelovati," pojasni Anna. Konference se tičejo tudi skupnih kultur na mejah z drugimi dravami, npr. z Madarsko. Dejavni so tudi drugje: letos so za študente iz partnerskih univerz (ne, nobene slovenske ni med njimi) pripravili seminar, kjer je bil case study Nowa Huta.
"Poljska se poteguje za evropsko prestolnico kulture za leto 2016, Krakov je leta 2000 e bil razglašen za evropsko kulturno mesto," se pohvali druga, Agata. Septembra mineva 30 let od vpisa mesta na Unescov seznam. A s kančkom nelagodja doda naslednje: "Morda je mesto preveč
Auschwitz
Zbrani kupi ostalih cevljev usmerjeno v zgodovino in ne toliko v prihodnost. Unesco pričakuje, da bo mesto imelo dolgoročen plan, sicer lahko naziv izgubimo." To je poseben izziv za mestno upravo - kako omejiti horde angleških turistov, ki jih privablja poceni pivo? Na srečo jih je zaradi nizkega dolarja in funta letos manj, opaa Agata, a kadar koli je poleti odprla okno, je bil hrup z glavnega trga neznosen. Zato so nekatere kulturne dogodke relocirali, prestavili - tod okoli so še drugi lepi kraji, kjer se lahko zabavamo, je prepričana."Lahko preidemo na seznam ogroenih mest. Kako se bo občina torej odzvala na hrup, na nove stavbe? Mi sicer nočemo biti del politične tekme, tako da samo opozarjamo," se elegantno distancira Agata. Svoja sporočila v zvezi s kulturno dediščino pošiljajo drugod po svetu - v Slovenijo očitno še niso prispela, saj e pet let neuspešno iščejo partnerja, ki bi sodeloval pri internetnem portalu o kulturnem dogajanju v posamezni dravi glede na posamezne kategorije umetnosti.
In potem je čas za našo prvo pravo zapiekanko! Še vedno deuje, zato si jo na ulici Florianska privoščimo pod streho prodajalne. Mmmmmmmm, gobice, sir, paradinik in nekaj zelenjavice (ali pa še šunka in slanina na izbiro), lepo zapečene spod ara
Auschwitz
Cyclon B cans na footlong bageti. Ni švoh; ni pa za vsak dan.
Še zadnji obisk hotela, potem pa na letališče. Spet se premikamo s poljo hitrostjo, kajti petkov popoldanski promet je praktično stoječ. Šofer ivčno in prizadevno ubira blinjice in čutimo, da se tudi on boji, da bomo zamudile let. Pa se na koncu vse srečno končna in se pravočasno čekiramo. Na Munchnu sicer čakamo dve uri dlje in na Brniku ugotovimo, da so Mankici povsem razbili kufr, a prispele smo nevertheless. In zdaj čakam na ugoden trenutek, da se v Krakov vrnem, ko sije sonce. Pa še Patrycja ima svoj dolg: ni nam pokazala mesta, ki ga je polizal Brad Pitt.
Advertisement
Tot: 0.06s; Tpl: 0.013s; cc: 9; qc: 23; dbt: 0.0389s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.1mb
