Advertisement
Published: July 26th 2008
Hverir
Crazy sulphur-pierced sceneryPonoci je pihalo kot za stavo in moj strah se je zjutraj lepo manifestiral v nekaj izpuljenih klinih, tako da smo malo zabijalo (s kamnom iz lave) za dobro jutro. Ali ni bilo nic hujsega, sotor je bil se vedno na mestu in zunaj se je delal cudovit soncen dan. Pripravila sem si zajtrk v kitchen tentu in lepo uporabila posode, ki so ocitno skupne, potem pa sva sli pocasi na pot.
Prvi postanek je bil Hverir. Gre za bliznji poligon, povsem zasicen z bazencki z - vrelim blatom! Kaj takega! Povsem noro: iz kotanje tu in tam brbota modro-sivo blato, eno hitreje, drugo pocasneje in bolj na ornk, naokoli so zvepleno potiskani hribi - pokrajina je gola, kot v puscavi, na drugi strani ceste pa se bohoti zelenje - in nagrmadeni kamni, iz katerih se vali sumljiva para ter zuborenje, predvsem pa je vse prepojeno z mocnim vonjem po zveplu. Cloveka kar ima, da bi si skuhal eno jajce - in menda se to v teh blatnih kopelih tudi da!
Zavili sva do Krafle (vulkan), kjer sva se najprej ustavili pri kratru Viti in ga obhodili. Povsod so napisi, da ne smes skreniti s poti, ker je obmocje se vedno
Hverir
Oh what a brave friend I have! aktivno in nikoli ne ves, kje te kaksen zveplen pesek posrka vase. Bajno.
Postanek sva naredili tudi pri kraju Leirhujukur: spet lava na tisoc in en nacin, pa z mahom in posusenim resjem porasceni hribcki, ki izgledajo kot kucli na smuciscu, samo da so pac travnati. Spet vonj po zveplu in miniaturni bazencki z modro vodo a la Blue Lagoon ...
Sli sva nazaj v kamp po vodo in se - pazi to - pocili na sonce, kjer sva si nadaljnjo pot zacrtali medtem, ko sva hvatali braun boju! Kdo bi si mislil: pred dvema dnevoma zmrzovanje na ledeniku, sedaj lezerno martinckanje ob jezeru. Hudo.
Cakal naju je obisk kafica Vogafjos cafe (kjer fjos pomeni cow shed), kjer sem jedla sloviti gezsir bread - delajo ga s pomocjo te geotermalne energije. Zraven sem dobila se svezo homemade mocarelo, ker gre pac za farmo, Polonca pa si je privoscila takisto homemade sladoled. Oboje je bilo za obliznit vse prste. In ker je posebnost tega kafica to, da si od krav locen samo s stekleno steno, sva si part deux obiska prihranili za bolj popoldne, ko je bilo na sporedu molzenje.
Zapeljali sva se z Jimmyjem do kraja Dimmuborgir, kjer so bile
Hverir
Bubbling mud (no, we didn't bathe in this one). spet ene povsem druge pojavne oblike lave, tudi ogromni oboki in t.i. Elf church (po njihovo kirkjan). Po kaksni uri hikeanja sva se zapeljali dalje ob jezeru, postanek je bil Skutustaðir. Gre za psevdokraterje, ki iz zraka zgledajo kot delo Nezemljanov, no, od blizu, ko sva jih obhodili, pa niso tako spektakularni in so pac "le se eni kraterji". Hitro clovek spusti standarde! Sva pa vsaj zavili v nearby gift shop in pokupili nekaj malenkosti.
Nadaljevali sva pot okoli jezera v smeri urinega kazalca. Nekje sva se ustavili, da bi opazovali ptice, ki jih tu baje se posebejk mrgoli, pa se je nad naju zgrnil roj nekih wannabe komarjev, ki jih je tukaj tudi mali milijon - od tod pticam taka radost do zivljenja! Nama pa do pobega na lepse. To je bil v tistem hipu krozni povratek v "glavno" mesto ob jezeru Reyklahið, kjer sva se sparkirali in sprehodili do cerkve (?!), ki so tukaj protestantske.
Ustavili sva se se pri kraterju Hverfjella, ki sva ga prej po pomoti falili (oznake so tu fantasticen in prilagojene sokoljim ocesom s hipnimi refleksi manevriranja volana). Pot do njega je bila res kot Camel trophy, gravel road je popolnoma amaterska! Ce bi
Viti crater
Anyone for a dip? izbrali en drug parking, bi morali celo cez vodo, ampak tega Jimmyju pac nisva privoscili. Splezali sva torej na krater, ki od dalec zgleda kot avstralski Urulu v lava izvedbi, dejansko pa gre za gromozansko luknjo in je ogrodje samo zavajujoca fasada.
Od tam sva sli spet v prej omenjeni kafic in cakalo naju je novo noro dozivetje. Ker so imeli ravno molzenje, sem sla do gazdarice, ki je opravljala to delo, in jo pobarala, ali jo lahko fotkam med delom. Ni imela nic proti, nasprotno, se spodbudila me je, naj grem v kafic po kozarec mleka in mi ga bo natocila direkt iz krave. In sem sla res! Kako dobro in toplo mleko!!! Gor pa pena kot pri capuccinu. Za znoret.
Sli sva nazaj do kempa, prej se skocili v stacuno po nekaj zelenjave, in si naredili vecerjo. Ker sva pac bolj ad hoc kemperki, nisva imeli s seboj pribora, na voljo pa je bila samo ena zlica (priloznostno tudi kuhalnica), sva pac pojedli stafetno. OBdani s popolnim soncnim sijajem.
In sedaj naju caka se skok v bliznji Natural baths, cesar se veselim ze cel dan. Moje od stournega hikinga utrujene misice to ne samo potrebujejo, ampak si tudi
zasluzijo! Ah, Islandija je res carska.
Advertisement
Tot: 0.656s; Tpl: 0.013s; cc: 13; qc: 29; dbt: 0.6238s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.1mb
