(Moby) Dick osebno


Advertisement
Iceland's flag
Europe » Iceland » North » Húsavík
July 27th 2008
Published: July 28th 2008
Edit Blog Post

Myvatn Nature BathsMyvatn Nature BathsMyvatn Nature Baths

See the newly discovered fans of open air spas - and the "Danger, 100 degrees!" signs in the back ...
Zaceli bomo s prejsnjim vecerom, ki si definitivno zasluzi vec pozornosti. Sli sva torej v Myvatn Natural Baths razvajati svoje utrujene misice. Scena je bila sicer ze na prvi pogled bolj amaterska kot v Blue Lagoon (kaki cipi v zapestnicah, omarice se odpirajo povsem old school z navadnim kljucem!), ampak sva pa uzivali v povsem naravnem okolju - in med napisi Danger, 100 degrees!, lepo prosim - do enajstih ponoci. Ker pa je bilo takrat se dokaj svetlo, pa ceprav se, neverjetno, a resnicno, ze opazi, da se dan krajsa, sva sli se na en midnight sightseeing. Na vrsti so bile t.i. podzemne terme, ki sva jih cez dan preskocili. Po dveh kilometrih popolnoma zjebane ceste (in Jimmy we trust) sva prispeli na cilj, in nisva bili edini. And did we see something! Zakadili sva se v eno od jam, v katerih se je na dnu skorajda dvigovala para od vrocine, tam pa sva naleteli na zanimiv sprejem. Ko sem bila ze napol v termah, sem med skalami opazila domacina, povsem golega, a prikladno skritega v senci, in postalo nama je v hipu strasansko nerodno. Islandski Viking se ni dal motiti in naju je povabil, naj “come down and put you
GodafossGodafossGodafoss

If you've seen this, you've basically been to Niagara falls. Personally, I favor this one over the Canadian/American one (sorry, even my passion for that continent sometimes fails).
finger in”, saj je vendar “public place”. Ko sva se nacudili skorajda boiling hot vodi, naju je pobaral, “do you have degrees in your country” in naju razsvetlil s podatkom, da je temperatura okoli 40 stopinj. Zahvalili sva se za dodano vrednost in jo jadrno ucvrli na povrsje, pa ne zaradi nelagodnosti, ampak zgolj zaradi vljudnosti - ce bi bila tam se kaksno sekundo dlje, bi kar pred njim prasnila v neustavljiv krohot, ki se je pac nadaljeval zunaj.
Nazaj v kemp. Komarji-musice so sli sicer spat, a zal se je vsa kolonija vsidrala na najin sotor, in na vhodu je bilo nalimanih kaksnih 50 tisoc teh nebodigatreba gnusob. Jebiga. Zjutraj so bile ze zbujene, a sva pac nekako pregurali cez zajtrk in pospravljanje sotora (ki nama gre z vsakim dnem bolje od rok, btw). Opazili sva, da so se cez noc zraven naju sparkirali Slovenci, pa se avto z mariborsko registracijo je bil parkiran ob sotorih - uau, ocitno smo Slovenci poleg Nizozemcev, Britancev, Francozov, Belgijcev in Spancev postali ljubitelji evro-roadtripov.
Hoteli sva iti do Husavika po cesti mimo nacionalnega parka Jokulsargljufur, a se nama je po opisu tipa v tourist biroju, ki za vse skupaj potrebuje dobri dve
GodafossGodafossGodafoss

Postcard weather and scenery
uri, vendar vozi sto na uro (“I know it´s illegal,” je dodal sam - na Islandiji je namrec najvecja dovoljena hitrost 90khm - slovenckasti cestni zafrustriranci, pojejte se!), zdelo malo precenjeno. Zato sva ubrali tisto mimo slapov Goðafoss oz. Voda bogov. Niagara v malem! Bili sva tako impresionirani nad bucenjem vode in mavrico in prelepim okolisem, da sva morali vse pofotkati spredaj in zadaj.
Od tam do Husavika pa je za volan poprijela Polonca. Ugotovila je, da je Jimmy povsem krotka in ubogljiva zival in vsidral se ji je v srce! Meni pa Husavik, bila je to ljubezen na prvi pogled. Ko sva prispeli, sem dobila asociacijo na skotske ribiske vasice severno od Edinburgha: pisane hiskice, obkrozajoce cudovit zalivcek z marino in pristaniscem v sredini. Noro! Enostano slikovito in fantasticno! Pa se vreme kot iz kataloga!
Sparkirali sva se in sli v trgovino, vmes pa sem svoje (super odlicne Nike pohodniske) hlace modificirala iz dolgih v kratke - res je bilo prav poletno. Nazaj grede sva zavili v tourist biro (kjer so imeli na steni kolaz bankovcev, tudi jugoslovanski so bili med njimi), da so nama pokazali pot do najinega guesthousea. Bil je dve ulici naprej in ze pogled od
Whale touchingWhale touchingWhale touching

... almost - at our hands' reach, humpback whale in person.
zunaj je bil dovolj, da mi je padla celjust do tla. Dejansko snidenje z gazdami pa se bolj. Sprejel naju je starejsi par in nama takoj razkazal hiso, kuhinjo, hladilnik … NORO. Spet sem dobila alegorijo na Skotsko, na Sliddery na Arranu, kjer je bila gostoljubnost in domacnost gostiteljev neizmerljiva. Imeli so tudi terasico, na kateri sem si ze ob voznji predstavljala, kako bova kosiljali. Ponudili so nama celo, da vzameva vsaka svojo sobo za isto ceno (2500 kron ali 20 evrov), in sva seveda jo. HUDO.
Potem pa kuharija. Ze tretji dan zapored po mojem jeva sirove torteline, pa so vsakic drugacni in vedno znova odlicni. Pa se zunaj, prepljavljeni s soncem sva jih jedli, jaz celo v (brez skrbi, zelo dostojnem) modrcu, ker je bilo hudicevo toplo!
Potem pa na sprehod do mesteca, najin guesthouse je namrec na eni od okoliskih mini-vzpetin. Najprej sva sli na bankomat, kajti v guesthouseu ne sprejemajo kartic, pa tudi v najini naslednji destinaciji ne. In kam sva sli? V Icelandic Phallus Institute oz. po domace Dick Museum (pri cemer se druga beseda izgovori as German as it gets). Gre za ekshibicijo kaksnih 300 trofej najpomembnejse misice moskega telesa vseh zivih vrst, z
LundeyLundeyLundey

aka puffin island
vsemi pripadajocimi organi, umetelno spravljenimi v naftalinu, velikih od manj kot dveh milimetrov do 170-centimetrskih, kar cloveka ponese v dobre stare case srednjesolske biologije. Toda najpomembnejsega, cloveskega primerka med njimi ni - se! V vrsti cakajo ze trije (American, Nemec in Britanec), ki so s slovesnimi pisnimi prisegami ze obelodanili, da se bodo posthumno darovali v znanstvene namene. Do takrat pa je na displeju samo odlitek njihovega znanstvenega orodja. No, penisi pa niso samo v kozarcih, pac pa tudi v obliki pisal, nakita, lustrov, hodalnih palic, razglednic, za gurmane pa posebna sekcija: prekajeni konjski penisi, marinirani v petersilju in rozmarinu! Yummy! Na panoju clankov o huseviski atrakciji je tudi slovenski prispevek, v spodnjem stuku je clanek iz Mladine. Nic nam ne uide.
Pred whale & puffin watching sva sli se na eno kavo, potem pa je sledila nova nakljucna bizarnost. Tip, ki nama je prodal karte, je bil pred tremi tedni v Sloveniji: letel je v Italijo, se zafural do Kopra, od tam pa kolesaril na Hrvasko. Pa to ni res.
In koncno je bila ura pet, ko smo z jadrnico odrinili v sirno morje. Mislila sem sicer, da bomo dejansko jadrali, a smo zal vseskozi samo motorirali. Jebiga, vsaj
ZenZenZen

And heavyload necessity.
jadrnica je bila. Zabava se je torej zacela. Mimo nas so svigali galebi in kaj kmalu tudi puffini, potem pa smo od dalec opazili prve kite. In sli blize. In cakali. In docakali. Vodicka (njen fotr je bil pa kapitan) je tocno vedela, koliko minut so te velikanske zivali pod vodo in kdaj spet pridejo zajeti sapo. Najprej se je kit nadihal nekaj deset metrov stran od nas, potem pa smo bili vse blize in blize in na koncu je svoj ekshibicionisticni potopitveni lok naredil tik ob nasi barki (jebe se njemu za neke clovecke na neki bedni barcici), da so vzkliki in kriki osuplosti dosegli najvisjo tocko. Tudi moja vnema udrihanja po fotografskem sprozilcu je dosegla novo stopnjo in rezultat so spektakularne fotke, da o gravuran v spominu ne govorim. Kite smo videli se vsaj trikrat, spet zelo blizu. Vse skupaj smo videli 4 vrste, tudi delfini so bili med njimi.
Kaksen trenutek. Kaksno dozivetje. Noro. Nekako sem si izborila pole position na spici barke, in bili smo samo morje, 70-200, preplavljajoce sonce, kiti na piki in jaz. Popolno zen stanje. Ves ta okolis - hribi z zelenim vznozjem in belimi vrhovi, morski zivez, neskoncna modrina in sonce -
Captain's best friendsCaptain's best friendsCaptain's best friends

Well guess who got the most of the captain's "privilege" ... (šifra: lepa beseda lepo mesto najde!)
je nosilo moj eime. Po mojem sem bila v prejsnjem zivljenju nekaj od prej nastetega. Kot je rekla nasa vodicka Agnes: “It doesn´t get any better than this.” Nope, it doesn´t.
Zadnji postanek je bil otok Lundey oz. Puffin island, in tudi to je bilo popolnoma izven tega sveta. Gre za en dokaj majhen otocek, na katerem ne prebiva ziva cloveska dusa, pac pa okoli 200 tisoc puffinov. Prizor in pol. Otok je ne le preplavljen, ampak oblegan s puffini, ki ga preletavajo, obletavajo, zletajo z njega in na njem pristajajo z vseh strani neba. Prave invazije pticjih jat so se pred nasimi ocmi gibale v povsem naravno urejenem kaosu, katerega del smo postalop o nakljucju. Clovek ostane brez besed.
Od tam do obale smo vozili bolj pocasi in koncno je bil cas za to, kar je najina tura obljubljala: cinnamon rolls, hot chocolate and captain's privilege. OK, za prvi dve ni dileme, kaj bi pa bilo zadnje? S Polonco sva se salili, da bo zagotovo kaksen viski - in niti slucajno nisva brcnili v temo! Kapitan je res od nekje privlekel dve flasi ruma, belega in rdecega, oba s Karibov (asociacija na mojega fotra, ki je tam jadral pred
Husavik fo evahHusavik fo evahHusavik fo evah

Whales on the wall, whales in our hearts
dobrim mesecem dni in seveda spoznaval avtohtono lokalno pivsko kulturno, je bila neizbezna), in takojci sva mu pomolili hot chocolate. V Polonino skodelico se mu je malo vsulo, in ko je komentirala, da je “maybe a bit too much”, je on neprizadeto z nasmeskom odvrnil, da “I haven’t heard this before”. Captain, you’re my hero. Da sva sli po repete, ne bom omenjala.
Ko sva se izkrcali, je zapopadanje pravkar dozivetega sele prihajalo z anama. Morda sva se zato kar spontano odpravili v cerkev (ki je bila sicer samo cez cesto, ali ipak), kjer naju je kar takoj napadel zupnik: “Oh, you’ve missed it, I just gave my evening prayer!” Preskocili sva dejstvo, da se za t ores nic ne sekirava, in sva se raje zapletli z njim v pogovor drugacne vrste. Zvedeli sva, da imajo maso tudi s poljskim duhovnikom, ki pride iz Akureyrija, saj je tu cedalje vec Poljakov, ki se ubadajo z ribistvom. Take poljske prigode sva slisale tudi drugod po drzavi in zupnik jih je samo potrdil. Nadaljnje, povedal nama je, da so Ferski otoki (Jerneja!) kar precej drugacni od Islandije, niso tako visoki in so bolj verni od njih. Pa se malo sva se pozanimali
Love itLove itLove it

We love you, Husavik!
- za naslednjic, seveda - kako se pride na Grenlandijo. Odslovij naju je z "Bless!". I'm loving it.
In potem sva sli v guesthouse in procesirali vse, kar se nama je zgodilo danes. Enostavno noro je vse skupaj. Tale Islandija je povsem utrgana. No, jaz pa zaspana. Glede na to, da se mi je tale zapis enkrat vmes ze zbrisal, ko sem bila skoraj pri koncu, imam pocasi dovolj vsega. Ampak treba je bilo zapisati, ker ni sans, da tvegam, da se mi taki spomini izgubijo.
Jutri naju caka dokaj maratonska voznja do Hammstangija, kjer spiva v guesthouseu z outdoor jacuzzijem (my pick, of course!!!), vmes se Akureyri in kaksna uspustna zanimivost.
Uau, ura je pol enih zjutraj in celo lahko recem, da je nekoliko mracno zunaj. Tale polarni dan je super zadeva. Komot bi jo uvedla doma!

Advertisement



Tot: 2.593s; Tpl: 0.049s; cc: 16; qc: 95; dbt: 0.0609s; 2; m:saturn w:www (104.131.125.221); sld: 1; ; mem: 1.5mb