Chuc mung nam moi, vsi pujski!

---

Evo mene v Hanoiju. Do sem je bila pot kar zanimiva, zabavna in "zabavna".
Zacelo se je s spektakularno novico v Saigonu, da busi do letalisca ne vozijo vec od poldneva dalje. To sem izvedela, ko sem se ob kaksnih pol enih na easy (let sem imela ob 19h) sprehodila z vso prtljago do marketa, kjer je tudi bus postaja. Spet noben ni znal anglesko in nekako sem doumela, da menda bus st. 152 od 12. dalje ne vozi vec zaradi Teta. Morala sem si cestitati za svoje poznavanje vietnamscine, a se vedno sem bila brez prevoza. No, vsaj javnega. Sla sem torej spet nazaj do hostla, pri cemer mi po moje 35 stopinj ni treba posebej omenjati.
Ko sem prisla tja, sem videla, da se ena punca podobno caka na bus, ki naj bi vozil prav mimo nase ulice, ampak so mi vrli mozje rekli, naj grem do marketa. Res se je izkazalo, da Avstralka caka isto kot jaz. Ker sva potem tam bingljali pol ure, busa pa od nikoder - moral bi voziti vsakih 15 minut - sva pac vzeli taksi in si razdelili stroske. Prislo je 30.000 dongov na osebo, bus bi naju kostal 6000. Jebiga.
Mislila sem, da se se ne bom mogla cekirati, ker se ponavadi lahko le 2 uri pred letom, a so me Vietnam Airlines presenetili. Se bolj so me presenetili s pildkom za business lounge! Sploh nisem pomislila, da mi to zaradi business classa pripada. Zakon. Jasna stvar sem se takoj podala v zgornje nadstropje (po jako pomanjkljivi varnostni kontroli - ali pa smo pac samo Zahodnjaki tako paranoicni?). Tam pa ...
Mmmmmmmmmmmmmmmmmm. Najvecja past je bila hrana, ki je bila seveda povsem zastonj. Piskoti, juhe, riz, krekerji, caj, kava, sadje in se enkrat sadje, cokolada, namazi, sendvicki ... Ahhh!! Seveda sem v dobrih 4 urah, ki sem jih prezivela tam, preizkusila skoraj vse. Vmes sem brala knjigo in se divila sama sebi. Seveda sem vmes veliko visela tudi na zastonj internetu. Matr, business class forever.
Potem smo se koncno priblizali uri boardinga in dokler nisem sedela na avionu, sem bila prepricana, da sem edina Neazijka. No, potem se je se nekaj belcev zicnilo v business class, tako da nisem vec izstopala. Cim smo bili kao pripravljeni na vzlet, so nas zaceli razvajati: najprej z brisackami, potem pijackami, pa hrano, pa spet pijaco, pa spet brisackami ... noro.
Zal se je po slabih dveh urah ujckanje koncalo in izstopili smo v Hanoiju. Po mailu sem se nekaj menila, da me iz nekega hostla pridejo iskat, ampak zadnje dni nisem vec dobila odgovora od njih, tako da nisem bila sigurna, ali me bo kdo cakal ali ne. Izkazalo se je, da me ne caka nihce. Tet je bil spet izgovor, da busi in minibusi ne vozijo vec, zato sem lutala malo naokoli in cisto slucajno ujagala tri Avstralce (vmes ena punca), ki so sli na isti naslov kot jaz. Imela sem namrec backup guest house, ce se tisti slucajno ne prikazejo. In ker se je to zgodilo, je bil backup uspesno uporabljen.
Taksist nas je skipal nekje v centru, kjer je bila guzva uro pred polnocjo nevidzena. Znajti smo se morali sami, kajti Azijci imajo to cudovito lastnost, da po mojih izkusnjah prav noben ne zna brati zemljevidov. Ce komu pod nos pomolis zbrko ulic in cest in vprasas, kje hudica smo, zacne vprasani zacudeno ogledovati list papirja, ga obrazati in na koncu tebi zastavi isto vprasanje.
Ko smo se dobesedno pretolkli skozi guzvo ob jezeru Hoan Kiem, smo potem zlahka nasli tisti guesthouse. Zrihtali so nam sobe 50m zraven, in razdelili smo se po dva in dva - dva izmed Avstralcev sta bila itak par, jaz sem si delila sobo s ta drugim tipom, kar je bilo financno zelo prikladno. Odlozili smo stvari, jaz sem bila vrhunsko znervirana, ampak so bili tako dobre volje, da sem kot balzam vzela sprehod z njimi do jezera. Prisli nismo dalec, ker je bilo folka na cesti milijon, kar ne pomeni, da niso v mnozico rinili z motorji. Ko smo pogledali ognjemet, smo sli nazaj do hotela, jaz pa se malo naokoli povprasati za cene. Fora je bila, da so oni nameravali ostati samo en dan, $15 pa sama za sobo ne bi placevala. Zato sem sla se malo naokoli in v katero koli guest house sem stopila, vsi so kricali HAPPY NEW YEAR in mi tiscali v roke alkohol in sladkarije. Tako sem se do hotela vrnila s kaksnim zvrnjenim kozarckom in nekaj cukri vec. Tam pa spet jovo na novo: tudi Avstralce je zakacil nas receptor in pridruzila sem se jim se jaz. Pili smo nek njihov sampanjec in jedli sladkarije in semena, ampak najbolj zanimiva je bila debata. Receptor oz. lastnik hotelcka je znal super anglesko, poznal je Tita, ker je delal nekaj casa na Ceskem, zna celo cesko, potem smo debatirali o nogometu in Beckhamu in Sukerju, pa o vietnamskih novoletnih tradicijah seveda, pa se o marsicem. Spat smo sli - najkasneje do sedaj na tem potovanju - nekaj cez drugo uro zjutraj. Pa to ni res. Pujsovo leto, ki mu pripada tudi moja generacija, se je torej zacelo dokaj izvirno.

---

Photos

Happy new year!
Hanoi festive aura