Malo tu, malo tam, ostane Penang

---

Zadnje par dni so obce zanimive teme dokaj raztresene, zato jih bom strnila v eno porocilo.

V soboto sva sla s Stephanom spet na mainland in si v Butterworthu ogledala gromozansko st. Anne's church. Mega kompleks farskih stavb nacrtuje se siritev - v stilu we can do better than others, me je poducil Stephan. Folka bi bilo skorajda nobenega, ne vernikov ne oskrbnikov, je bilo pa veliko krizev in Jezusov.
Zvecer smo sli mi trije z Angom na par totalno nakljucnih dogodkov. Najprej smo se ustavili na open house dogodku opozicijske stranke, ki je pred dvema letoma prvic po 18 letih izgubila volitve v Penangu. Zdaj so imeli zur v sklopu deepavalija. "We're going there just for the free food," je bil neposreden in iskren Ang. In smo res sli: medtem, ko smo si nabasali nekaj indijske hrane na kroznike in poslusali tuljene One Malaysia! partijasev, smo uzivali v nastopu neke male Indijke, baje hudo priznane plesalke indijskega plesa, in mali telescek je res migal kot marionetka, vsak del telesa je sel v popolni harmoniji v svojo smer.
Nato smo se zapeljali do Angove tete v jettyjem, to je sklop sedmih vasic ob obali, takoj zraven trajekta (in dokaj blizu QE2, torej druge orientacijske tocke v Penangu), ki so od lani pod Unescovo zascito. Sli smo v prvo od vasic / klanov, kateremu pripada Angova familija. Najprej smo se sprehodili po hisi od njegove tete, da smo videli, kako zgleda notranjost teh bivalisc na kolih. Zgleda prav super in nobel, ceprav na lesenih dilah, spodaj pa lift in morje namesto zemlje. Potem smo se zasedeli na koncu pomola, kjer je (privat) budisticni tempelj. Pihljal je vetrc, v zraku je bilo standardnih 30 stopinj, ribe so izvajale svoje nocne skoke, idilicno tisino so sem in tja kvarile barcice, ki so - brez luci, kot se za lokalce spodobi - motorirale po mirni, temni morski gladini. (Mimogrede, Penang je bil vcasih prosto pristanisce, potem pa se je muslimanska vlada spomnila, da odprte meje s soednjimi drzavami niso dobra rec in zdaj tam pristajajo samo drzavne lajde.) Ang je vmes pravil storije o kajenju in smuglanju hasisa, kar je sedaj, ko so pred par meseci tocno pred nosom zgradili novo drzavno carino z ogromnim pomolom, se bolj izvenzemeljsko. Te Kitajci so res fascinantni: prebrisani do amena, drzijo skupaj, pomagajo si, znajdejo se, ne obupajo, vse si izmislijo in ponavadi na veliko uspejo.
Ko smo tako uzivali v radostih trenutka, nama je Ang zacel opisovati novo nastali guesthouse, ki je bil na koncu sosednjega pomola: gre za Lim Jetty home stay, edino tako storitev med vsemi jettyji, in lastnik nikakor noce biti v Lonely Planetu, zato je zadeva dokaj skrita. Lastnik prav za prav meri bolj na lokalne turiste, ne backpackerje, saj ne zna dobro anglesko. Ker je pripadnik istega klana kot Ang, smo si lahko ogledali zadevo od znotraj - in bili presunjeni (vsaj jaz). Za 100 ringgitov (20 evrov) na noc dobis cudovito opremljeno sobo za dva s svojo kopalnico, potem pa souporabo dnevne sobe, kuhinje, interneta, TV, pralnega stroja, verandice z mizo in stolcki, pogled na morje in del celine in famozni penangski most, pa se zajtrk in kanujanje sta vkljucena v ceno. Ce to ni nora ponudba, potem res ne vem, kaj je. Ni cudno, da smo se na tisti verandi zasedeli se dve uri in se pogovarjali vse zivo o zgodovini Malezije, Penanga, o jebah druge svetovne vojne in okupaciji Japancev, o invaziji Kitajcev, o podlih Tajcih, o zvitih Britancih, o - o vsem, kar ne more dati nobena knjiga, ker so osebne zgodbe pac najboljsi govorec zgodovine. In samo par deset bosonogih korakov vstran po lesenih dilah se je odvijal vsakonocni vrvez Georgetowna. Kaj bi si clovek sploh se lahko zelel?

Nedelja je bila dan za Penang Street Market, ki ga na Upper Penang Road postavijo vsako zadnjo nedeljo v mesecu. Takrat ta ulica postane prodajalna rocnih izdelkov (nakit, torbice, posoda ipd.), robe iz druge roke (uh, sibka tocka), kuhinje - domace in tuje (neka gospa je prodajala celo nemske sladice, brez veze), tokrat so se dogajali tudi stevilni performansi v duhu deepavalija ... Po nakljucju sem srecala nekaj CS-erjev in skupaj smo sli do Alexa v nek totalno lokalen kafic nekje zamotan med ulicami v okolici Love Lane, ampak sem jih kmalu zapustila, ker me je cakal obisk penangskega muzeja. Ker Stephan tudi se nikoli ni bil, sva sla oba.
Za picel 1 ringgit sva se v skoraj dveh urah do potankosti izobrazila o zgodovini Penanga in vzrokih za sodobno kulturno pestrost. Res zanimivo, kako se se na tako majhnem otoku zmesale prav vse kulture: Evropejci, Indonezijci, Tajci, Burmanci, Srilancani, Armenci, Zidi (jap!), Arabci, Kitajci, Japonci ... Ni da ni. In se ena zanimivost: na vseh starih in niti ne tako starih (cca l. 1970) fotografijah so muslimanke nepokrite. Stephan je dodal, da je pokrivanje v Maleziji dokaj novodoben fenomen, da se sam ne spomni, da bi se to dogajalo v takem stevilu, ko je se zivel tu, preden je sel za 10 let v Kalifornijo. Skladno s svetovnim trendom - tudi v Bosni je menda cedalje vec pokritih zensk, ker se islam podpira v cedalje bolj radikalni formi oz. v obliki, ki je cim bolj nasprotna zahodu.
Popoldne sva sla spet do Joea v Hard Rock Cafe v Batu Feringgi, po par urah uzivancije na tisti strani otoka pa na famozni night market. Skorajda sem se pocutila kot na Tajskem: sama fake roba (Stephan si je omislil Ray banke in en Justin Timberlake klobuk), vsi te verbalno napadajo z you buuuy miiiiiiiisssss, cheap price for youuuuuu, i make discouuuuuuuunt, na koncu pa soliden food court z zasoljenimi cenami, navdusenimi Zahodnjaki in dvema mizernima ne-turistoma, mano in Stephanom. Nic cudnega, da sva se dokaj hitro skidala, ampak sva pa vsaj odkljukala ta must-go s seznama.

V ponedeljek me je Ang povabil na kratko molitev v svoj Hainan tempelj. Slo je za zahvalo boginji - kdo ve, za kaj tocno je slo, ko je pa toliko razlicnih bozanstev in obicajev - in kot sem razumela, so castili nekaj podobnega kot njeno vnebovzetje (po budisticno). Preden se je vse skupaj zacelo, sem sedela na podu marmornatega oboka vrat, z zunanje strani je vel vetrc, z notranji dim kadil. Na dosegu roke so bili iz enega kosa izklesane kitajske podobe in figure v vlogi fasade templja. Ustvarjene na Kitajskem, semkaj prepeljane z ladjo.
Molitev je bila kot ponavadi: budisti so v visini cela drzali sop disecih palck, parkrat zamahnili z njimi na to in ono stran, potem pa jih zasadili v poseben peskovnik. Potem pa je prisel ta spasni del (za katerega, prav zares, nisem vedela): zaceli so deliti in jesti hrano, ki se je bohotila pred glavnim oltarjem. Mislila sem, da gre kot ponavadi za daritveno hrano, ki lezi tam v tri dni, tako da se nisem povsem zavedala, kaj se dogaja, ko so mi Kitajci poturili v roke trdo kuhana rdeca jajca (pirhi po kitajsko?), zelatinaste layer cakes, riz v sto oblikah (od zeleja do kroglic to obicajnega kuhanega), kompot, sadje, pau s kayo ... ni da ni. V vsem tem casu mi je uspelo pogovarjati se s par ljudmi in vsi so bili spet tipicno penangsko srecni: kako je v Evropi zanje prehladno in predrago, tu pa je tako rekoc raj na zemlji, da o hrani ne govorimo. Jaz sem res falila kulturo.
Nato sem se ustavila na protestantskem in katoliskem pokopaliscu. Zadeve ni na turisticnem zemljevidu, ceprav je obisk za moje pojme dokaj edukativen. Tu je namrec pokopan ustanovitelj tega otoka Francis Light (o katerem sem vse, cesar se nisem vedela, zvedela prejsnji dan v muzeju) in drugi kolonizatorski pomembnezi. Ampak ker je pokopalisce neuporabljano, zapusceno, preplaveljno s koreninami, sem se posteno namucila, da sem ga med vsemi nametanimi nagrobniki in grobnicami nasla; prebijala sem se med gradniki sedanjosti in dusami preteklosti, ki jim je mah postal najboljsi prijatelj. In Lightovo zadnje pocivalisce ni nic bolj svecano od ostalih.
Zavila sem do Esplanade/Padang Kota Lama, kjer je velikanska zelenica: vcasih park za igranje kriketa, danes romanticno sprehajalisce s pogledom na morje in otroska igrala. Zraven je Fort Cornwallis, najvecja utrdba v Maleziji. Od zunaj se vidi samo par topov, od znotraj pa me zadeva ni toliko zanimala, da bi navrgla za vstopnino.
Zvecer pa zadnji dan vegefestivala oz. god of the nine emperor. S par CSerji smo se dobili pred Angovim Hainan templjem in odpesacili na drug konec mesta, blizu Komtarja, v neki obicni bivalni soseski, kjer je eden od najvecjih takih templjev, imenovan Kow (nine) Ong (emperor) temple. Vmes sem se pogovarjala z enim drugim Kitajcem po imenu Gan, 60-letnikom iz Georgetowna, ki je pet let zabil v Londonu za nedokoncani studij, tako da je imeniten sogovornik in pricevalec o sodobnosti in tudi o preteklosti. Je eden tistih Kitajcev, ki uspesno prezira Malajce, ker so baje leni, pobirajo davke in jih vracajo nazaj samo svojim (Penang kot pretezno kitajska drzava ne dobi veliko drzavnega denarja), skrbijo samo za svojo rit in spodbujajo favoriziranje svoje rase. Dobivajo bancna posojila, stipendije, moznost studija v tujini. Kitajci nimajo sans, da se jim uprejo, ker nimajo orozja (policija, vojska, sodstvo - vse to imajo v rokah Malajci), mirne demonstracije pa tudi ne pridejo v postev, ker jih takoj oznacijo za krsitelje javnega reda in miru in strpajo za zapahe. Taksna je uradna hierarhija v Maleziji. Seveda se mi zdi to zelo nekul, ampak kljub tem trenjem ni nikjer nobene vojne, sovrastva, nevarnosti, terorizma. Ocitno vsi sprejemajo dejstvo neenakosti in probajo situacijo cim bolje izkoristiti v svoj prid. Tudi niso vsi taki kot Gan, ce samo pogledam Justina in Bulana, ki sta totalno na nasprotnih straneh nacionalne hierarhije, pa sta najboljsa prijatelja. In tudi Gan ostaja napol optimisticen: ce bodo Malajci na vrhu spregledali, da taka politika izkljucevanja ne pelje nikamor, potem je se upanje za bolj sprosceno Malezijo.
Kaj pa Britanci? Gan jih ima v cislih: prinesli so red, solstvo, sodstvo, skratka, same dobre stvari. Bili so spostovani in dobri organizatorji, ceprav sami niso veliko naredili (so pa zato zaposlili lokalce). Ampak potem so Malajci prevzeli vajeti leta 1957 in leta 1969 z volitvami in umetno ustvarjenimi nacionalnimi izgredi (baje) se bolj utrdili svojo voljo in radikalen, nerazumen islam. To poglavje moram bolj podrobno nastudirati.
In potem Kow Ong temple! Hudica, ko ze mislim, da vecje feste ne more biti, evo, se taoisti spomnejo tega svojega festivala in se jim zrola. Zunaj so bili kot obicajno stanti z vegehrano, znotraj templja pa se je dogajalo svasta. Par ljudi je padalo v trans (vanje se je naselil ta bog), ostala nepregledna mnozica pa je drobila naokoli z disecimi palicicami kot vojaki z dvignjenimi meci (te palcke so oh in sploh pomembne pri tem festivalu) in vsake toliko casa pomolila pred tem in onim pomembnim pitstopom. Ludilo.
Ravno, ko sem koncala svoje wan tan mee nudlne za vecerjo, se je zaslisalo bobnenje: mali udrihalci po bobnih so koncno zaceli! Zlaufala sem nazaj proti templju in se zrinila cisto spredaj, da sem lahko z enega metra opazovala kaksne dva ducata malih Kitajcev bobnarjev. Enostavno noro. Samo ritem in njihovi obcasni vzkliki, pa usklajeni telesni gibi - energija, da ji ni para. Spomnila sem se na odprtje olimpijskih iger v Pekingu, ko so organizatorji pripravili nekaj podobnega (okej, na zelooooooo vecji ravni, ali ipak), in bilo je spektakularno ze po TV. Zdaj sem tu in zadevo dozivljam v zivo in se prav za prav ne da opisati.
Kmalu smo se skidali drugam, na Hong Kong road zraven Carnarvon street, kjer je bila edina tocka za prebadanje vernikov. Jap, tako je! Sicer niso bili tako hardcore kot na Tajskem, ker so si prebodli "samo" licnice, ampak vsekakor vredno ogleda. Mozje v transu so drug za drugim prihajali do posebnih majstrov, ki so jim s posebnim ritualom prebodli licnine z ogromnimi kovinskimi palicami, na koncu katerih so viseli ostri in licno izrezljani ornamenti. Noro. Ko so koncali, so jih s posebnim spremstvom pospremili do glavne ulice, tam pa postavili na mesto v parado. Zdelo se mi je, kot da praznujemo kitajsko novo leto, saj je povorka vozil, ljudi, luck, prenosnih templjev in vseh ostalih zadev, ki jih niti ne zmorem opisati, zasedla celo Carnarvon ulico in se cez. Po moji izredno laicni oceni je bilo ta vecer na ulici tisoce in tisoce in tisoce ljudi. In naj spomnim, da je bil ponedeljek, ob 22. uri in se cez.
Pocasi se je povorka zacela premikati po centru mesta kot kaca, serpentinasto levo in desno po tej in oni ulici, dokler niso prisli do jettyjev in nato do morja, kjer smo v vodo spustili barko z bogom. Zadnjega dela zal nisem videla, ker nisem dojela, kje tocno moram iti, pa tudi cakale so me druge obveznosti (npr. QEII). V vsakem primeru: nekaj najbolj norega, fascinantnega in intenzivnega v mojem zivljenju. In kar mi je bilo najbolj presenetljivo: kljub taki masovki ni bilo nobenih izgredov, nobenih pijandur, nobenih resilcev. Ko bo kdaj kaj takega mogoce na kaksnem slovenskem praznovanju pusta, se priporocam za novico.
Naj dodam se nekaj. Ze mogoce, da se v Maleziji ve, kdo je kdo, kdo je car in kdo naj bo raje tiho in opravlja svoje delo, ampak kljub temu zivljenje poteka umirjeno, usklajeno, harmonicno. Ceprav so Kitajci za Malajci, lahko pripravijo takole masovno zurko sredi mesta, kjer promet usmerjajo malajski redarji in policisti, in ni nikomur treba skrivati svoje religije. Lahko si dajo duska.
In potem naj mi nekdo pove, kako naj Bulanu argumentirano odgovorim na njegovo nedolzno in naivno vprasanje, zakaj neki pri nas ni niti ene same moseje.

---

Photos

Party's party
The Indian dancer at the party's open house

Penang Street Market
Deepavali still in da haus

Hainan temple
Join the party!

Kow Ong temple
Trance

Kow Ong temple
just about to hit the drum

Kow Ong temple
The amazing little drummers

Kow Ong temple
No fiesta is complete without the lion dance

Carnarvon street
Piercing in the name of nine emperor god