Malo mesano po indijsko

---

Za zajtrk sem se odlocila, da grem koncno spet na tosai (http://en.wikipedia.org/wiki/Dosa). Na to me je seveda navlekel Ed. Pri Prijaznem Bajsu sem se pozanimala se, kje delajo najboljsi roti chanai v mestu, in menda je ena blazno dobra lokalna mamak zadevscina takoj cez Jalan Penang, kar je 5 minut stran hoje. Morda jutri; danes pac tosai.
Za to so (po besedah Prijaznega Bajsa) majstri v restavraciji Kassim Mustafa proti koncu nase ulice, ki je sicer moja priljubljena destinacija, saj so odprti 24 ur (jap, to so tisti 24-urni Indijci). Kassim Mustafa je zakon, gre za verigo restavracij, hrana pa je okusna in poceni. Ko sem sedla za mizo, mi je postregel isti kelnar kot sinoci ob 19h za vecerjo. Te MAlezijci res delajo kot usekani, place so pa za nase razmere banalne: Prijazni BAjs zasluzi baje okoli 1000r (200 evrov) na mesec, kar pomeni, da je placa mojih chefov bajna (cca 1800r), Joe pa je ze pravi tajkun s 3000+r.
Po zauzitem tosaiu sem zavila cez Little Indio. Tokrat je bilo tisje kot za indijskega novega leta dan, a se vedno zivahno. Pred eno prodajalno je nek Indijec ravno polil tla z mesanico oranzne vode (kurkuma?) in cvetnih listov. Je ze slo za kaksen dobronameren obicaj - ne bi vedela, saj od vseh malezijskih kultur indijsko se najmanj poznam. Se tisti Indijec, ki ga imam za prijatelja, je katolik!
Potem pa na 101 bus na plazo, cesar tu prav za prav sploh se nisem pocela, pa smo vendar na otoku. Prijazni Bajs mi je celo posodil eno minibrisaco, ki je ni skoda. Super.
Stopila sem z busa pri Miami beach, ki jo je priporocil Bulan, in RES je bila huda. Ne vem, kaj se Penangsterji pritozujejo, da Penang nima tako spektakularnih plaz kot recimo otoki Langkawi, Tioman, Pangkor ali Perhentian, ker razgled je bil naravnost fenomenalen. Folka pa nobenega.
Sparkirala sem se lepo v sencki in se butnila v (sicer zelo plitko in s skalami nametano) morje, ko sta mimo pripesacila moz in zena Indijca. Malo smo poklepetali o tem in onem, o obali, o moji drzavi, o evru, o njunem delu v KL ipd.
Ko sem imela po par urah zadosti cofotanja in prazenja in branja knjige, sem sla na mandi (tus) za 1r in od nekod se je vsul trop muslimanske otrocadi. Ocitno je bilo konec sole (jap, petek je) in so vsi navalili. Vec kot naroceno, da se skidam nazaj v Georgetown. Z mano na busu sta bili dve Zahodnjakinji, ki bi zlahka lahko bili turistki, a ne, bili sta mescanki oz. otocanki. Starsi ene so se sem preselili pred 8 let, starsi druge pa tudi nekaj takega. In v skladu z ostalimi (originalnimi) domacini nista mogli prehvaliti svoje nove domovine. "Za nic na svetu ne bi sla nazaj v Anglijo. Poleti sem bila tam nekaj tednov in me je grabila groza, tako da sem komaj cakala, da sem vrnem sem," je priznala ena od njiju. OK, Anglija ipak ni Slovenija, ampak vseeno jima kar verjamem ...
Po povratku sem nadaljevala z indijsko kulinariko in stikala po Little India za banana leaf restavracijo. To sem jedla komajda enkrat, letos februarja v Kota Kinabalu, in nimam najmanjsega pojma, zakaj sem se distancirala od tega tako dolgo. Kot ze povedano, na bananin list ti navrzejo kepo riza, potem pa raznorazne omakice, jaz sem vzela same zelenjavne in se dahl. Za pit pa prav po lokalno teh o ais limau, takmau gula (ledeni limetin caj brez sladkorja). Cena: 4,50r (slab evro) za banana leaf in 1r za caj.
Nazaj grede do guesthousea sem se spet zgubljala skozi Little Indio. Vsakic znova me fascinira, kako lahko tako enostavno in tako hitro prehajas med enim in popolnoma drugacnim svetom: tu so Indijke z rdecimi pikami med obvrmi in butajoca piskajoca indijska muzika in vonj po kadilih, cez cesto pa Kitajci pijejo pivo in igrajo mahjong in zlagajo zelenjavico. In potem sledi megadepo z izdelavo kljucev. Pa potem stant z nudlni. In spet tezka masinerija z rezervnimi deli za avtomobile, sosedi so prodajalci keksov. In za mizo mojega guesthousea drema Prijazni Bajs.
Malaysia truly Asia ...

---