Poduhovljeno

---

Pomudimo se se malo pri sinocnjih dogodkih, ker enostavno padejo v kategorijo pozitivne bizarnosti. Ko sem tako kot ponavadi bingljala za pica sankom, sem mimogrede spoznavala tega in onega managerja, medtem ko sta Justin & Bulan vsa zareca izjavljala This is my friend Iva! Potem mi je pod stisk roke prisel sam lastnik po imenu Sam. Ko sem povedala, od kod sem, je izjavil: "Oh yeah, I've been there, Ljubljana, right?" Skoraj mi je celjust padla na pomokan pult, B&J pa tudi. Sam je potomec Penangsterjev, ki je vecino casa prezivel v Londonu, zdaj pa so vsi tu in furajo ta QE2 kompleks restavracij.
Next thing I know: delezna sem privat vodstva po se ne odprti kitajski restavraciji Chin (tako se pisejo).
Restavracija je oz. bo namenjena visjemu razredu, saj milijonarjev in milijarderjev v Penangu baje ne manjka, mi pove Sam. Interier je resnicno odbit: slikarije nekega sodobnega kitajskega umetnika v stilu Warhola (tudi po stropu), vsa posoda rocno poslikana, sekcija vinske kleti, razgled na morje skozi steklene stenew, pult s spreminjajocimi luckami v obliki kitajskih pismenk ... Zgoraj pa zur za rojstni dan Samovega oceta - kamor sva bila ocitno tudi namenjena. Zgornji lounge je se bolj odbit, preplavljen je z rdecimi lucmi, a zelo z okusom, s stropa visijo lampioncki z namembo disko kugle ... in seveda karaoke. Fotr mi je ves vesel (hm, nazgan?) segel v roke, me kusnil, kot da se poznamo ze sto let ("THe birthday boy deserves a kiss, eh?"), povabil na luksuzen drink, a sem imela pac druge, bolj plebs plane - teh tarik do zgodnjih jutranjih ur z B&J.
Dopoldne sem nadaljevala small talk s Prijaznim Bajsem, ki me je za hip celo pustil samo v GH ("Can you watch over just for five minutes so I take this outside?"). Model je star 33 let (zgleda 10 let mlajsi), ima dva otroka, 10-letni hci Evo (??!?!) in 13-letnega sina (!!!!!), porocil se je torej pri svojih 20-ih letih, v tem GH je zacel delati pred dvema letoma, ko so ga odpustili iz ene fabrike, zdaj dela 9 ur na dan ("It's not much, la."). Ima dva brata, ki zivita s starsema, in sestro, ki izpred dveh dni dela za pol leta v Ipohu. Ni zagret budist, prav za prav doma niti nima oltarcka, prizna, malo pomoli samo, ce gre mimo kaksnega templja. Muslimani nimajo te izbire; lahko so samo good ali bad muslims. Mimogrede, do zdaj so vsi moji frendi, razen Zainudina, zelo slabi verniki: Mun in Bulan bad muslims, Ed in Stephan bad buddhists, Justin (in napol Stephan) pa bad catholic. Ne bi mogla pasti v ustreznejso druscino.
URa je bila pac ze poldne in sedla sem na bus 203 za 2r do templja Kek Lok Si, ki je nad vasico Air Hitam. Ko sem bila ze ravno tam, sem si pac se malo ogledala naselbino. Vsecno! Vas je nedalec stran od Bukit Bendera oz. Penang hill (spomin na dvoinpolurno torturo se zivi), imajo lep in pester market, obiskane stacunce vsepovsod, vse skupaj je zelo ne-mestno, skratka, super. Ko sem tako lutala, se je mocno uscalo - ampak ni panike, za vogalom sem pac odkrila sem stant z noodle soup in vedrila pod plahto. Lastnik, ki je stanoval v sosednji bajti, je opazil mojo stisko (ki to niti ni bila) in me povabil pod svojo streho, kjer je imela najvec veselja mala kitajska deklica. Vec kot ocitno ji ni bilo jasno, zakaj ji ne odgovarjam na njena zivahna brbotanja s cim drugim kot z nasmehom.
Dez je ponehal, nudli pa tudi, zato sem nekaj za pod zob poiskala drugje. Bingo: ujagala sem nek lokalen kopitiam (food court) in koncno narocila Penang Laksa Asam, ki je tudi ena izmed THE jedi tega otoka. Zacuda si je se nisem privoscila. In spet: gre za noodle soup, tako kot ze marsikatera poprej, ki je povsem drugacna in unikatna. Nimam pojma, kako jim to uspeva. Not je bilo vse zivo, v brozgi rizevih nudlnov so plavale tudi solata, ananas in temna sojina omaka. Cena: 3r. Z mano so jedli sami lokalci (razen indijskih turistov, ki jih je bilo mnogo), tako da sem lahko z veliko frekvenco opazovala, kako se pravilno je te jedi.
Pot iz vasi do templja je navkreber, ob njej pa ob obeh straneh poteka veriga prodajaln z vsem zivim turisticnim sranjem in instant popusti. Na vrhu pa me je pricakal ogromen kompleks (in celo vegetarijanska restavracija): gre namrec za enega najvecjih budisticnih templjev v celotni JV Aziji, zgrajen je bil leta 1886, zdruzuje pa kulture Kitajske, Tajske in Burme. Buda tu, buda tam, in fantasticen razgled na Penang. Za glavno pagodo / stupo racunajo celo 2r, ampak se splaca. Ko se povzpnes po zavitih stopnicah, je razgled se boljsi kot s spodnje pagode. Noro. Zivopisani hibiskusi, vonj po kadilih, mehka glasba, zvenketanje zvoncev v vetrcu, lampioncki - zadrzala sem se kar precej casa, ker so budisticni templji zame popoln zen.
Za nazaj sem ujagala nek drug bus na drugem koncu vasi, ker sem se sla se malo raziskovanja. Placala sem isto, s tem da so me izbacili na Komtarju, kar ni nic hudega, ker mi sprehod nic ne skodje. PRav nasprotno: butnila sem v nek boljsi sejem, kjer so prodajali vse zivo od sago korenin do rabljenih diktafonov. Koncno sem si omislila tudi eno tistih verizic, kjer na ketno navesis star kitajski denar, ki ga uporabljajo za religiozne namene, pa seveda tudi za lucky lucky lucky duh.
Zvecer sem se spet dobila s Stephanom in hotela sva iti v house of Indian fine arts, kar se slisi zelo nobel, dejansko je pa not restavracija, kjer placas po obcutku - by donation. Scena nama nekako ni sedla, zato se je Stephanu prizgala druga lucka: "Pojdiva na Gurney drive!" Gurney what? Stephan je obljubljal velikanski hawker center na prostem ob obali in ni se motil: znasla sva se sredi hakwerske dzungle z vsem zivim malezijskim uzitnim, Chinese style, kot so rojak, popiah, char koey teow, cendol, wan tan mee, satay ... Ni da ni. Stephan je zame najprej narocil see koay t'ng oz. four fruits soup (2,5r), kar je zgledalo kot juha iz kokakole (ampak samo po barvi, vsebina pa naj bi bila namenjena znizevanju telesne temperature v tako vrocem podnebju), not pa so plavali zeleji vseh barv in oblik, jecmen, fizol, sladki krompir, lici in kar je se sorodnih zadev - enostavno super. Naslednja jed je bila otak otak (kitajska verzija), ki se je ponudila kar sama: neka starka s pladnji te in se drugih jedi je pristopila k nama, nekaj nalagala v kitajscini, nakar je Stephan priporocil to v palmine liste zavito ribjo tortico (2r) in starka je menda kot navita zebrala: "White man can eat, white man can eat." Ko smo ze ravno pri tem, baje sem res skorajda local: Stephan se zadnjic ni mogel nehati smejati, kako sem baje z absolutno preciznostjo povsem po hockkiensko izgovorila Penang in imena drugih krajev.
Sla sem se po eno mini popiah (wet spring roll), potem pa sva se premaknila na skarpo boardwalka. Mimo se je sprehajalo vse zivo: muslimanski pari, skorajda gole Kitajke s svojimi tipi, zahodnjaki z azijskimi bejbami, indijske druzine, poslovnezi v kravatah, zbegani turisti ... Malezija je cudovit miks kultur. Ob kaksne enajstih sva se skidala (seveda) v QE2, kjer je Justin ravno konceval svoj siht. Spili smo se en drink s pogledom na morje in luci Butterwortha, potem pa smo se poslovili, midva s Stephanom sva sla se na en teh tarik pri 24-urnih Indijcih (I love this place) in poduhovljeni dan se je lahko pocasi zakljucil.

---

Photos

Air Hitam
Jalan jalan through this nice place

Just because
I love this

Pitstop
Noodle stall, frog view

Penang Laksa Asam
Lunchtime

Moongate
One of the many, many at the Kek Lok Si temple

The main pagoda
Where's 16-35 when you need it

Nazis?!?!
Of course not, just buddhists

Gurney drive
Same different, yo

Otak otak
Delicious fish cake