Advertisement
Published: October 21st 2009
Breakfast
Well, part of it - the dragonfruit sessionZa zajtrk spet pogovor s Prijaznim Bajsem. Ko sem mu omenila, da grem zvecer gledat tempelj v Butterworthu za Nine Emperor God Festival (http://en.wikipedia.org/wiki/Nine_Emperor_Gods_Festival), mi je ves vesel hitel pojasnjevati, kako je tudi on dvakrat ze prisostvoval pri tem, ceprav ni hardcore budist. Stos festivala je, da se dogaja 9 dni, vsa hrana v tem casu je vegetarijanska, na Tajskem pa se grejo totalno hard core sceno in si prebadajo licnice, mesajo vroce olje z rokami ipd. Prijazni Bajs je tudi ze hodil po zerjavici in plezal po lestvi iz nozev, se je pohvalil, in ni utrpel nobenih posledic, ker je imel desetdnevno predpripravo s samo vegetarijansko hrano. Njegov prijatelj, ki je jedel tudi mesi, je imel ozgane podplate, ker se je pac zbal, saj njegov duh ni bil cist.
Sla sem na bus do Taman Negara Pulau Pinang oz. penangski nacionalni park, ki je na skrajnem severnozahodnem robu otoka. Stopila sem ven iz guesthousea in takoj na bus 1-1, ki se je ustavil najprej se na Komtarju. Gor so stopili stirje Britanci in z ultra britanskim naglasom sprasevali, kako se pride do plaze. Voznik - suhljati malajski jebac s prstani kot kupole in zvitek cigarete v desni roki - jih
Taman Negara Pulau Pinang
Who's joining me for a picnic? je ocuril za 2r po glavi, ceprav je voznja stala 1r, kar je bilo zapisano tudi na zunanjih vratih busa. Ali ipak ... Cez cas je gor stopila se muslimanka z majico I rish I had more beer in zadeva je bila popolna.
Vmes je uscalo sto na uro, tako da ko sem izstopila v Batu Feringgi (bus je sel samo do tja), je posteno lilo. Nic hudega: zasedela sem se v enem kopitamu, poklepetala z lastnikom oz. tam bingljajocim vsestranskim Malajcem, popila teh tarik in pozrla nekaj z rizem za kosilo.
Spet sem sla na bus, tokrat na 101 (ki bi ga morala ujagati ze pred GH, a je prej prisel 1-1). Cena bi morala biti 1,40, a ker nisem imela drobiza, vozniki ga pa ne vracajo, mi je dal sofer 30senov popusta ("It's ok, la."). Cestitka. Pripeljali smo se v Teluk Bahang, kjer je severni vhod v nacionalni park. Vmes je ze nehalo dezevati in razvil se je precudovit soncen dan. Morala sem se samo registrirati, ker vstopnine ni, in potem izbrati eno izmed oznacenih treking poti: odlocila sem se za plazo Pantai Keracut, ki je tri kilometre stran in gleda na zahod.
Ze takoj na zacetku nas
Meromictic lake
and the canopy walkway nearby je pozdravil nek nakljucni velikanski kuscar, manjsa verzija komodo dragona, ki se ni pustil prevec motiti. Potem pa piknik placi, predel imenovan jungle orchestra (zuzki so koncertirali na polno), rocno izkopani kanjonmi pa kvazi strelski jarki oz. hudourniske luknje, ki so bile v bistvu "tracnice" nekdanje infrastrukture za prevazanje hlodov s parka v mesto s pomocjo bivolov, sem in tja sem po betonskih mostickih preckala potok, pot pa je bila vecinoma lepo urejena s kamnitimi stopnicami ali vsaj dobro uhojeno zemljo. Veliko bolj ravno kot Penang hill, a se vedno zadosti gor in dol, da sem spet zasvicala ful.
Ko sem prisla do cilja, sem najprej naletela na meromictic lake, kjer se sladka in slana voda ne mesata - takih je baje samo 19 na svetu, kot sem lahko prebrala na bliznji informacijski tabli (ki se sicer vestno pojavljajo na vsake toliko casa cez cel park). Potem pa neskonca bela pescena plaza in zvok morja. In nikogar, razen osamele familije z malim frocom. Zakon. Baje se tu zadrzujejo tudi zelve velikanke, v teh mesecih Clive - Ridley vrsta, ampak ni bilo nobene na spregled, ker se baje pokazejo sele zvecer. Jebiga.
Za nazaj je bila ista procedura, in ko sem
Solitary cofinment
Noone at this gorgeous beach se ravno vrnila v guesthouse ob pol sestih (Prijazni Bajs me je bil totalno vesel), je poklical Stephan in ze sem bila na poti na trajektic do Butterwortha. Pobral me je tako kot zadnjic in sla sva v tempelj Tow Boo Kong, kjer so praznovali ta festival (ta tempelj je sicer eden izmed mnogih, a naj bi bil najvecji tok naokoli, ce ne celo v celi MAleziji). Scena in pol! Ujela sva zadnje sonceve zarke, da vsa lahko opazovala spektakel budisticne arhitekture in preplavljanja rumene barve, v znamenju katere je ta festivla (rumena barva pomeni emperor). Folk je prihajal in molil s kadilnimi palicicami, celo Stephan se je malo potrudil ("Should I pray or what? Ok, fine, I will, just a little ... "), froci so metali kovance v vodnjak ... Od nekje se je vzela neka Kitajka in nama zacela razlagati vse zivo o festivalu in o templju in Stephanov prevod California style je bil nekako takole: "Alright, yeah, so they sail into the sea and say to the god, hey y'all, we're having a party, come check out our crib, and so the god comes down to 'em and parties with them for nine friggin days, and he's
the CEO to all other god homies, n then they eat and eat and do crazy shit like pierce ther damn cheeks." Oh, torej niso samo Tajci usekani! Zvedela sva, da ima vsak dan od devetih svoj program in ravno jutri naj bi se dogajalo to pirsanje. Mikavno!
Po duhovni seansi sva sla cez cesto na LIGHT DINNER, ki je vkljucevala kaksnih 8 jedi z buffeta in nudlne in pijaco in se pico in satay, kar sta ponujala druga Kitajca za isto mizo. Pred tem sem snedla se dve springrolls in svet je bil lep. Potem sva sla se malo cekirat tempelj, pred tem se na bubble tea ("Yo man, this shit costs like 10 dollars in NYC, and here they want only 3r for it, yo dat's dope!"). Odvijala se je ravno kitajska opera, in ker si tega se nisem ogledala, sva se zasedela se malo pred tem cvilecim, bucnim in vizualno spektakularnim dogajanjem. Ob strani so imeli celo podnapise, a zal v pismenkah, tako da je moral Stephan simultano prevajati ("Even I don't know all the characters, what the F .. ").
Nekako sem se ze kar navadila, da se mi sploh ne dogajajo vec obicajne turisticne zadeve.
Advertisement
Tot: 0.049s; Tpl: 0.011s; cc: 11; qc: 29; dbt: 0.0243s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.1mb
