Advertisement
Published: January 26th 2009
Edit Blog Post
Ob sedmih auf. Pospravila sva mrezo - jap, Andrej ima eno s sabo, v katero sva lahko stlacila dve postelji! - in sla na sprehod ob Mekongu. Usput za zajtrk: pecene bananice, 7 za 2 jurja!
Najprej sva sla mimo reke Se Don do tourist info centra, da sva se pozanimala za Don Daeng, otocek zraven Champasaka, kamor sva hotela. Nadaljevala sva ob Mekongu do Japanese bridge (enega od treh preko Mekonga) in nato do - marketa!!! Ta v Pakseju je menda eden vecjih v drzavi in videno bi gotovo ustrezalo opisanemu, ker je res spektakularen. Imajo vse, od zivih zab (they come in all sizes) do zame neznane zelenjave (=velika frustracija). Ujagala sem tudi en Lao coffee za 3k in mandarine za 4k za kilo, kar je res dober deal - za oboje. Medtem ko sem srkala to precudovito pijaco - mimogrede, na Bolaven Plateauju, kamor sva sla kasneje, pridelujejo eno najboljsih kav na svetu in tudi ta trditev je precej resna -, sva dozivela sprevod uradnih vozil. Ob mimovozu so se vsi kolesarji in motoristi, avtiv je bilo bolj malo, pohlevno umaknili na rob in obstali. Kdo ve, mogoce se je mimo peljal kdo iz partije, cigar obvestila poslusamo
vsak dan po megafonu ...
Zdilala sva se za tuktuk do postaje in res imajo zelezno voljo, da ne popustijo. Za 10k sva se torej spet zapeljala do juzne postaje in skocila na bus do Tat Loja za 25k. Bus pa ... noro. Na stropnih prezracevalnih linah so bile pajcovine. Po tleh so bile deske, ki so (neuspesno) prekrivale razpadajoc podn. Razparani sedezi kitajskega porekla. Temno modre zavese, ki jih je sprevodnik razprostrl posebej za naju, so lovile prasne delce, ki so naletavali skozi od prahu porjavela in od casa zarjavela okna. Vdrt strop je izdajal, kje se najpogosteje znajde tovor. Razpoke v zunanjih stenah so sluzile kot priloznostni smetnjak. Naknadno namontirano ogrodje za TV skatlo je bila dodatna odlagalna povrsina. Ce bi se tale stvor znasel kje kot kaksen eksponat, bi okoli postavili napise Pozor, omet odpada, Nevarnost, sevanje, Stop, nevaren kabel, Prevoz na lastno odgovornost in Pozor, hud bus. In voznja? SUPER! Boljse voznje se ni bilo! Res! Bila sva edina belca in ostali potniki so se nama stalno nasmihali, najbrz ne z nama, ampak nama, ampak res je bilo vseeno fenomenalno. Sploh, ker je Andrej od nekje s svojega ipoda privlekel Oasisove komade in kaj vec (razen
mogoce lubenice) ni bilo treba za zen stanje.
Po slabih dveh urah sva prispela, vzela tuktuk za 5k na osebo do vasice, ki je kaksen kilometer stran od glavne ceste. Noro! Vhod v vas je most, desno od katerega se bohotijo precudoviti slapovi (Tat Hang), v zalivcku so se kopali otroci ... Odlozil naju je takoj za mostom in kar v tistem guesthouseu sva vzela sobo za 40k (in imela je mrezo za komarje!), potem pa na lov za dobrimi fotkami.
Sprehod po prasnati vasici, seveda sva najprej fotkala slapove (perverzija z dolgi casi), nato pa na kosilo, na kao pad thai za 10k. Potem spet naokoli, se prej v guesthouse po kopalke in sarong za vsak slucaj, pa po hribu navzgor do drugega slapa Tat Lo. Pot po kamnih in strugicah je vodila mimo idealno situirani bungalovo, ki pa so bili najbrz tudi idealno dragi. In glasni.
Skoraj tik pod Tat Lojem mi je spodrsnilo in sem se malo poblize spoznala s kamnito podlago oz. moja leva dlan in rit. Jebiga! Kar ne ubije, krepi. Slap pa je bil lep! In spet sva ga izkoristisla za razpucavanje z dolgimi cajti (kic kic kic od fotk).
Nazaj sva sla po
Need some air?
Don't expect to find it here ... uhojeni poti, ki je prej nisva videla, da bi se izognila morebitnim nadaljnim izpadom moje storastosti. Zasedela sva se na terasici pred sobo, potem se pomaknila ob recico v guesthouse in povecerjala. Zal niso imeli spring rolls - tomorrow we have, kot je priljubljena fraza tukaj. Sva pa zato ujagala curry soup in papaya shake, ki je imel okus po mangu. Jos bolje.
Advertisement
Tot: 0.451s; Tpl: 0.011s; cc: 20; qc: 84; dbt: 0.2064s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.3mb