Advertisement
Published: February 27th 2009
Edit Blog Post
Kuta!
Surfer's paradise Zjutraj spet podobna procedura kot prejsnji teden: zajtrk na verandico (ceprav danes ni bilo tiste famozne pandan palacinke, ampak samo toast oz. jaffles z banano - kar pa je tudi super), izlet na market po lokalne dobrote za na pot in potem ponovno pakiranje, pakiranje, pakiranje. Okoli pol enajstih sva se skidali iz guesthousea in na ulici zajagali enega taksista, ki naju je do letalisca zategnil za 120 tisoc. Shuttle bus bi naju prisel isto na osebo.
Pot je bila zabavna, ker je sofer, zelo simpaticen, marsikaj razlagal. Da se je ucil anglescine (in japonscine!) na turisticni soli v Denpasarju; da je danes blazen promet, ker so na cestah luknje zaradi nocnega dezja (scalo je ko sto mater celo noc!); da so japonci zelo vljudni turisti (hard to imagine!); itd. Voznja je minila hitro, sploh zato, ker sva vmes na zadnjih sedezih obe malo zalegnili (pakiranje cloveka izcrpa, vec kot enourna voznja pa tudi), in na koncu nama je se prijazno razlozil, kako se pride peske do Kute. Z vsem tem si je vec kot zasluzil malo napitnine.
Oddali sva prtljago, kot nama je tudi povedal najin sofer, za 20 tisoc rupij ($2) na kos, in se v vrocini in sopari
podali na sever. Najprej sva peskali cez Tuban, ki je res se neturisticen (ali pa so bile vsaj take tiste male poplavljene ulice in warungi med njimi), potem pa sva ze bili na Kuti. Zavili sva zahodno na plazo in ... evo naju na balijskem creme de la creme. Beda.
Res me taki placi ne impresionirajo. Ceprav je trenutno nizka sezona, je bilo kar veliko ljudi oz. srfacev, ki so polezavali na kilometrski pesceni plazi ali pa se metali v valove. Ampak bolj kot kvantiteta je bila zame pomembna kvaliteta lokacije - oz. bolje receno njeno pomanjkanje. Ze tako ali tako ti stalno tezijo z vprasanji hello, taxi, hello, sarong, excuse me, rolex, hello miss, massage, hello, foot scrub, excuse me, jewelry, itd. itd. itd. Na Kuti pa se je kolicina teh vprasanj skoncentrirala na tako stopnjo, da je slo se meni na zivce, kao imuni na azijsko tezenje, kaj sele Poloni. Na Kuti si pac dolar na dveh nogah.
Plaza je nadevana z raznoraznimi barcki, juicebari, McDonald'si, minimarti, tatoo shopi, stacunami s srfaskimi cunjami in podobnimi turisticnimi nujnostmi. Sprehodili sva se kar lep kos ob obali, vmes malo posedeli, kaj pojedli (npr. jaz nasi campur brez mesa za 8000
rupij, kar je zelo soliden deal - na splosno se mi zdi hrana tukaj poceni), kaj pofotkali ... Popoldne sva zavili na Jalan Legian, ki naj bi bila glavna shopping ulica in je vzporedna s Kuta beach, in tam sva naleteli tudi na spomenik zrtvam, ki so leta 2002 umrli v teroristicnih napadih. Kot pri podobnih spomenikih, npr. ground zero v NYC, tudi tu pogled na skupek izrezljanih kamnov in spominsko plosco z imeni umrlih izvabi ne ravno najlepse obcutke. Obisk se zakljuci z vprasanjem: cemu?
In zdaj via letalisce in via Surabaya. Fells right. Imeli sva se super na Baliju, ampak cas je, da greva.
Advertisement
Tot: 0.038s; Tpl: 0.012s; cc: 8; qc: 24; dbt: 0.0184s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1mb