Surabaya, party place

---

Vceraj se je torej vse izteklo po planu - ko sva prispeli v Surabayom that is. Najin let iz Denpasarja je bil namrec zakasnjen za debelo uro, menda zaradi nevihte. Ampak po prejetju prtljage je bilo vse kot po maslu: Lupi naju je pricakala na letaliscu, vsa nasmejana, naju poljubila in objela za dobrodoslico in njen moz naju je odpeljal v njihovo hiso v Surabayi. Zakon!
In spet se je pokazalo, zakaj je CS tako oh in sploh. Lupi zivi s svojo mamo, babico, sluzkinjo (!) in mozem v ogromni bajti, tako da sva dobili svojo sobo v pritlicju, ki ima celo klimo. Takoj so naju oskrbeli z vodo in nama razkazali sanitarije, kjer pa je nastopil totalen hec. Welcome to Asia: wcji niso na poteg, ampak se voda not zliva iz mandija (tako se rece tistemu bazenu z vodo, ki je v vsakem wcju oz. kopalnici - ampak mandi?!??!??!!! I love this!!!!), na isti nacin se tudi tusira, ker ni tekoce vode. Zakon! Uspesno sva se stusirali in se spravili spat, izcrpani in izmuceni, pa se eno uro sva morali podaljsati, ker je Java v drugi casovni coni.
Zjutraj sem naletela na Sveda Jasperja, ko sem sla do procedure z mandijem (I love this!), ki je tudi prisel vceraj z Balija, ampak z busom, tako kot sva najprej namerava midve. Lupi je vmes sla v sluzbo - jap, Indonezijci delajo tudi ob sobotah - tako da smo (mnogo prevec cukran) caj popili skupaj z mozem, ki je totalna faca. Ponudil nam je tudi zajtrk po indonezijsko, kar pomeni riz z marsicem - hvala bogu so imeli tudi tofu, saj sta in Jasper in Polonca vegetarijanca.
Pocasi smo se zrihtali, vmes sva se midve tudi preselili v drugo sobo, ker bo zvecer pri nih velika zurka za mamin 57. rojstni dan in bo v najini sobi spal Lupijin brat, potem pa smo se mi stirje pocasi spokali v mesto. Nas prvi postanek je bila trgovina s sadjem, saj sva midve povsem obsesirali z razlaganjem, kako pozreva na tone sadja na povsem obicajen dan. Pred stacuno so imeli se neke pandan-cokoladne-sirove palacinkice, tako da sva seveda morali sprobati tudi to (in bilo je odlicno), potem pa shopping galore. Nakupili sva mangosteene, dragonfruite, snakeskinfruite, mandarine in bananice zapravili vec kot 100 tisoc rupij (10 USD). Sved je najino basanje opazoval z odprtimi ustmi in ocmi in zraven odsotno izjavljal stavke a la: "Are you sure you are women? You eat more than me!" Izkazalo se je namrec, da odkar je v Aziji, ni sprobal se NIC azijsko esencialnega, tako da sva se pocutili vpoklicani, da ga seznaniva s cudovitim svetom azijske kulinarike.
Naslednji stop je bil tobacni muzej House of Sampoerna. Slisalo se je zelo konvencionalno in dolgocasno, muzej pac, ampak je bilo na koncu vse prej kot to. Ko smo se pripeljali pred vhod, so k nam prihiteli vodniki z marelami (vmes se je seveda uscalo, kaj pa drugega), nas pospremili do vhoda in zabava se je zacela. Indonezijci so namrec obsedeni s cigaretami, zato je bil muzej spedenan, kot se sika, in to brez vstopnine! Cestitka.
Ze takoj na zacetku nas je napadel nek lokalec in prosil, da se slika z nami. Mi smo se rezali, Lupijin moz (njegovo ime je pretezko za zapomnit!) pa je pojasnil, da je to povsem obicajno. Potem pa ogled. Disalo je po klinckih in vodici so nam pojasnili, da so indonezijske cigarete posebne zato, ker jih mesajo prav s to zacimbo. In ne le to, menda tu velja rek, da lahko kaselj prezenes prav s kajenjem teh cigaret!
Vodici so nam pojasnjevali se mnoge druge zanimive zadeve, ko smo se sprehajali mimo slik in kipcev smejocih se puhalcev cigaret, okoli nas pa je odzvanjala muzika v stilu casa prohobicije v ZDA, torej charleston images in my mind galore. Njivoh najbolj znan produkt so cigareti 234, kar pomeni kombinacijo recepture za ta tip cigarete - odvisno, koliko je not tobaka in koliko klinckov. Ta kombinacija se je dina obdrzala do danes, sicer pa so imeli tudi 123, 567 ipd. Danes te cike izvazajo le po Aziji, v Evropi pa, jasno, le na Nizozemsko.
V zgornjem nadstropju pa je bil pravi vrhunec obiska. Od tam se je namrec videlo v fabriko, ki je prav za tem muejem (ki je bil nekoc teater, v katerem so se dogajale razne prestizne prireditve bogataskih prebivalcev - lastnikov tovarne, familije Sampoerna). Oh my god. Za stekleno pregrado je v spodnjem nadstropju, v celo hali, sedelo kaksnih 400 zensk, ki so zvijale, rezale in pakirale cigarete kot v kaksnem znanstvenofantasticnem filmu. Delavke so cigarete zvijale tako urno, kot da bi gledala nek fast forward film. Enostavno noro. Nikoli ne bi verjela, da je clovesko telo (in um!) sposobno delati kaj takega, saj je bilo enostavno jako bizarno. Kako hiutro so tobak polozile na masino, potegnile cez, zvile, nalozile nov listek, no tobak, nov poteg ... Noro. Noro. Zraven, v istemm nadstropju kot mi, so imeli se 6 delavk na "displeju", tako da smo lahko dobesedno pomolili nos med njihove prste. Kaj takega.
Stala sem tam in bila hvalezna, da ne kadim, kajti niti slucajno ne podpiram take industrije. Razmere za delo so bile nevzdrzne: sopara, zatohlost, vonj po tobaku, ubijalska rutinskost in delo na normo, vse skupaj pa je zapolnjevala glasno glasna tradicionalna muzika, saj "so raziskave pokazale, da je produktivnost na ta nacin visja". Pojasnili so nam, da delavke - zaposlujejo zgolj zenske, saj so edine sposobne multitaskinga, torej dela in pogovarjanja - delajo 10 ur dnevno, 6 dni na teden, zasluzijo pa 300 evrov na mesec, kar je trikrat vec kot povprecna placa. Imajo baje tudi cel kup ugodnosti, v zvezi z zdravstvom, npr. Kriza. What to say? Ne vem. Enostavno ne vem. Razlagali so nam vse to ponosno in nasmejano, ampak ... ob vsakih takih priloznostim se ponovno zavem, kako prokleto srecna sem, da sem rojena na drugem koncu sveta in imam vse moznosti, ki jih tukaj nikoli niti ne bodo poznali.
Po kaksnih dveh urah smo se koncno odpravili drugam, in sicer na kosilo. Ampak se prej: stacuna s prakticno vsem. Sli smo zaradi Jasperja, ki je hotel kupiti neke spominke (imeli so vse, obleke, okraske, you name it!), na koncu pa sva vse pokupili midve. Jebiga, saj imava samo se jutri omejitev kilaze 15 kil na avionu!
Potem pa res kosilo. Hoteli sva v nek warung, kajti we love it, in moz je res ustavil nekje, da smo lahko kuipili kokos (za 5000) - niti tega Sved se ni sprobal! Pravi kulinaricni zlocin. Moz mi je medtem nalovil lumpio, kar je spring roll (!!!), in bila je tako dobra, da sem potem vzela se dve, pa se dva dim sum dumplinga, imenovane pau. Mega.
Nazaj grede smo se ustavili se v Holland bakery, kjer smo kupili Schwardwald torto za mamo, doma pa smo sli takoj spet v warung, ki je takoj za vogalom. Jaz sem pila samo kavo, ostali pa so se najedli z drugimi dobrotami, like gado gado, nasi campur itd. Moz je vmes sel po mamo na postajo, mi pa smo se zasedeli in mu, seveda, castili kosilo.
Kasneje so domov pricapljali Lupi, njena mama in ostala zlahta in ... zacel se je nepozaben vecer. Prihajali so vedno novi in novi couchsurferji, njihovi prijatelji, Lupijini sorodniki, ostali ... Jedli smo spet kot nori, midve sva navalili na rambutane, klementine in mandarine, vmes so se na krozniku znasli se nudlni in fried rice in cap cay in torta in druge dobrote ... Kaj hudica sem pocela pred couchsurfingom? To je res, se enkrat, nekaj najbiolj neverjentga na svetu: da te nekdo kar sprejme v svoj dom in spoznavas lokalno kulturo, pa cetudi vkljucuje svinjske kopalnice, pajcevinaste tuse, wcje brez toaletnega papirja, postelje s prsicami in mravljami in prevec zacinjeno hrano.
This is the real life. And it's my life.

---

Photos

Insanity
Computer-machine-humans

The factory
Horrible conditions, if you aks me

Lupi the cute
My fabulous CS host

Party with the Muslim
They sure know how to party!

The feast
Well, part of it

Comments

[ben]

.
jah, zmohtn se mata vidve tole.. ;)

[IvaG]

se kej druzga kot zmohtn, bi se lahko reklo :D ti pa najbrz tudi .... ali pac tudi ne? ;)