Uspelo nama je. Spet.

---

Februarski pozdrav iz Kambodze! Po 30 urah prekladanja z enega prevoznega sredstva na drugega nama je koncno uspelo se stusirati v guest house Angkor Wat v Siem Reapu. Pa pojdimo lepo po vrsti, zacensi z vcerajsnjim dnem.
Dopoldne sva zapustili najin cudoviti otok in kot nalasc je bilo vreme prav tokrat najlepse. Jebiga, hoces noces sva pac odsli. Na poti do pomola sva si privoscili - ampak RES privoscili - nek dvokilski ananas, ki nama ga je mama pred nama zrezala na "lucke" (tu blazno radi dajejo zrave sadja palcke za raznjice). Ko sva ga koncno pomlatili, je bilo, kot da bi si na jezik zlili sveze skuhano Starbucks kavo to go. Z drugimi besedami, jezik in cela ustna votlina naju je pekla ko hudic. Tolazili sva se s tem, da je ananas baje dober za kozo in sploh za hujsanje.
Zlezli sva na trajektic, ki se je najprej za hip ustavil na Ko Samuiju, potem pa smo sibali dajle do Surat Thanija. Sibali je bolj neprimeren izraz, saj smo do tja potrebovali kar nekaj ur. Dovolj dolgo, da me je kljub mazanju s kremo pozgalo po kolenih. Zanimivo.
V Surat Thaniju so nas strpali na bus do bliznjega Phun Phina, kjer je zelezniska postaja. Spet se nama je povsem posrecilo, da sva (menda) dobili se zadnji dve karti za 2nd class sleeper za ob 17.40, na postajo pa sva prisli 10 minut prej. Enkratno! Nalozili sva se torej na vlak in ze smo sibali proti Bangkoku.
Omenjeni vlak je bil definitivno eden izmed vrhuncev tega potovanja. Ze tako ali tako so mi vlaki pri srcu (sploh ker po familijarni tradiciji brez ajznpona ne gre!), ta je bil pa sploh klasa. Najbolj me je navdusilo dejstvo, da so nama postelji - obe sva spali na zgornjem pogradu - lastnorocno postali sprevodnik in nek vojak ali kar koli je ze bil tisti tip. In to tako zverzirano, da bi se zasekirala vsaka ugledna gospodinja. Se to: za vlak sva dali 458 batov.
Potem sva sli malo naokoli po vlaku in odkrili Boogie Bar, jedilni vagon, kjer je bil/a sef/ica restavracije zelo prijazen/na gospodic/na z imenom Natalie. Meni je takoj prirasla k srcu, zato sem si narocila zelenjavo s shrimps, ki je bila kako tudi ne bozanska, Masa pa eno pivo. Obljubljena je bila zabava s karaokami, ampak potem so Tajci vsi skoraj zgubili zivce, ker TV nekako ni delala. Da, imeli smo tudi TV v Boogie Baru, ker brez televizije tu pac ne gre. Skoraj so hujsi kot Americani, prav povsod povsod jo imajo, v vsaki restavraciji, trgovini, ma, povsod! Skratka, ker s karaokami ni bilo nic, je Natalie uzgala po svoje in nabila na ves glas svojo muziko - otvorila je z Britney Spears One more time.
Medtem sta se nama za mizo ze pridruzila dva nemska mladca po imenih Dennis in Michael in ugotovili smo, da gremo vsi v Angkor Wat. Nakljucij ni. Zmenili smo se, da pojdemo skupaj, ker pride druzba na kamboski meji prav zaradi prevoza s taksijem. In imeli sva prav.
Ampak se vedno smo na vlaku. V BKK smo prispeli ob 5.30 zjutraj, nato pa sva na informacijah vprasali, kdaj gre vlak do Aranye Prathet, ki naj bi menda obstajal, ceprav ga ne moj ne Masin LP ne omenjata. Kot ponavadi se nama je tudi tokrat po domace povedano usralo, ker je sel vlak s postaje ob 5.55. Pa to ni res. Seveda sva kupili karte in za 6-urno voznjo sva placali 48 batov. En evro. Nimam kaj dodati.
Pokupili sva se nekaj za jest, pobrali tista dva Nemca in skupaj smo sli na vlak. Ocitno je bil to tak bolj solski, ker je gor prihajalo veliko uniformiranih otrok. Pa tudi delavcev ipd.
Do Aranye Pratheta smo prisli okoli pol enih, potem pa smo tam ujagali po dva in dva svoj tuk tuk. Do meje je namrec se 6 kilometrov. Tam pa procedura z vizo. Jako zanimiva zgodba. Na tajski meji je bilo vse brez problemov, sumljiva scena pa se je zacela na kamboski strani. Najprej je carinik zahteval $25 za vizo, ceprav nad vrati lepo visi napis, da je turisticna viza $20, normalna $25, neka posebna pa zastonj. Z Maso sva se kar lep cas pregovarjali, da vzame pac $20 na osebo, vmes sva zavrnili ponudbe za $40 za obe + 100 batov (ali nekaj takega), na koncu pa nama je uspelo, ceprav je stari zatrjeval, da je napis nad vrati "zastarel". Zdi se mi zelo zalostno, kako skusajo zasluziti vsaj kaksen dodaten dolar. Ne vem, zalostno je pa pika. Sploh ce pogledas se malo naokoli in vidis casinoje in nobel hotele, naokoli pa tropi napol golih, umazanih in neurejenih otrok, ki fehtajo za kar koli, kar bi jim prislo prav. Svet je grd na trenutke.
Ko smo enkrat vsi dobili vizo, smo morali se po nek stempl, se poslikali so nas, kot to pocnejo Americani, potem pa na pot naprej. Uradni usluzbenec meje nas je napotil na nek free shuttle bus do kvazi avtobusne in taksi postaje, ampak glede na okoliscine je bilo to edino, kar na je preostalo. Sli smo pac do te postaje, nekaj pojedli in vzeli taksi za $60 (za vse) do Siem Reapa. Skoraj neverjetno, kako nam je uspelo vse to brez vecjih nategov, ce odstejemo zadnjega, ki je bil v bistvu najboljsa moznost.
Pot do nase nove destinacije pa je bila ... haha, death road kaj pove? No, tista je v Boliviji in menda se po njej poja Sara, ampak tale tu pa tudi ni od muh. Mislim, da gre kar verjeti LP-ju, namrec da dolocena letalska druzba mastno placuje vladajocim oblastem, da te edine ceste ne naredijo, da pac oboji sluzijo. Cesta, ki se vije kaksnih 200km, je po mojem asvaltirana kaksnih 10%, pa se to se ta asvalt vsake 5 metrov prekine s pasom peska. Sicer pa je cesta bolj ali manj makadamska, polna lukenj - kanjonov, skal, praha, cez cesto in ob njej se sprehaja govedo, mnoziva v isto in nasprotno smer vozecih koles in motorjev je nepregledna ampak na to se avtomobili in tovornjaki pozvizgajo. Nas voznik je imel volan na desni strani, tako kot ga imajo Tajci, ceprav v Kambodzi vozijo tako kot mi po levi. Ampak roko na srce, na tej cesti, ki gre vecinoma samo naravnost, je prav ista figa, na kateri strani je volan, saj smo vijugali levo in desno, kjer je bila boljsa cesta. To je bilo zagotovo enkratno dozivetje, res, noro, kako so nekateri sposobni voziti (in ziveti - kaj vse smo videli ob poti), tako da svaka cast vozniku, da ga vsaka prevozena skala ni vrgla s tira.
Skratka, na cilj smo prispeli srecni in zdravi in se vedno zelo smrdeci. Toda uniformiranost je vedno dajala obcutek enakosti. Sofer nas je seveda pripeljal prek nek guesthouse, od koder je pritelel nek Zahodnjak. Ze iz principa sem hotela pogledati se druge zadeve, zato smo se po hitrem postopku pobrali, ceprav nam je nas voznik ponujal tudi svojega brata za jutri kot voznika tuk tuka po Angkor Watu. Ne, hvala, in smo sli dalje. Pogledali smo se dva, potem pa sta se Nemca odlocila, da se jima ne da vec iskati in da sta v bistvu zadovoljna s ta prvim, zato smo se pac razsli. Midve sva vtaknili nos se v en gueshouse dalje in bili do popolnosti zadovoljni. Za $5 na noc sva dobili vsaka svojo kar kraljevsko posteljo, brisaco, kopalnica je super solidna, na oknih so se napol neke mreze proti komarjem. Zdelo se nama je super, zato sva se oh-ah-uh koncno stusirali in se podali na sprehod po mestu.
Malo me spominja na bliznji Vzhod, ceprav sploh seveda se nisem bila tam, ampak ta arhitektura in povsod polno peska, ceste pa v krizi, nekako me spominjajo na kaj vzhodnega. Sli sva do glavnega dogajanja in odkrili nekaj ulicic v stilu Kao Sana: kafici in restavracije in masazni saloni in sami, sami Zahodnjaki. Just feels so wrong. Zalutali sva tudi na nek market, kjer prodajajo to in ono iz svile in spet se nama je skoraj zmesalo. Ker me je malce zeblo in ker bi si tako ali tako kupila nekaj takega, sem si kupila za 10000rielov oz. slabe $3 to lahko bombazno majico. Malo smo zdilali, ampak pri teh imam ravno obraten obcutek kot pri Tajcih. Dala bi ji kar se $3 vec. Grozno je, kako sredi mesta rastejo luksuzni hoteli, obdani s palmami in gorecimi baklami, 1km stran pa ljudje zivijo v takih podrtijah in v taksnih luknjah, da clovek ne more verjeti. Res je precejsnja razlika s Tajsko. Tu imam prvic obcutek, da ljudje zivijo v grozoviti revscini in bedi. Tezko je gledati vse to.
Jutri kot kaze ne greva se v Angkor Wat (mami pozanimaj se, to je najvecje svetisce kateri koli religiji na svetu!), ker bi se radi naspali, za to pa potrebujes cel dan, najbolje kar od soncnega vzhoda dalje. No, glede na to, da prodajajo karte tudi za 7 dni, si v enem dnevu lahko ogledas bore malo, kajti celota je res neverjetno ogromna. Tako da jutri najbrz spet market pa kaksen muzej, menda imajo muzej min (videli smo veliko znakov, naj ne hodimo po svoje, ker so mine), bova videli. Vzem si ga na easy attitude zmeraj pase.

---

Photos

Se tole spijemo, pa gremo. V Kambodzo.
Jutranje polezavanje v kaficu ob morju na standardni tajski nacin.

Spet vlak
Mamica in prva iz vojske luskanih frocov na vlaku do Kambodze za 48 batov

Welcome to Cambodia
Let the border-bribing begin