Nova moda, stari prijemi

---

Torej, preziveli smo ugandsko valentinovo! Res je, kot ste komentirali nekateri doma, ce bi bila na ta datum na Vicu, potem bi se mi sladko je*alo. Ampak zaradi kulturne integracije, cemur se prepustim na vsakem potovanju (vsaj do neke mere), smo se pac morali asimilirati! In smo sli - cez cesto v Little Ritz gardens. Kot sem ze napisala, smo bile sugardaddies oz. sugarmommies nekaterim nasim crnskim frendom, ki si zurke pac niso mogli privosciti. Jebiga. No, not so bili pol crnski parcki, pol mzungi, predvsem pa jih ni bilo toliko, kot se je glede na reklamo pricakovalo. Ko so na odru sele ogrevali prizorisce, smo mi ze vzeli stvari v svoje roke in namesto sedezev okupirali zelenico, na kateri smo poplesavali ob ogrevalni muziki. Scaaaaaaaaaaaaaaaasoma se je koncno zacelo - Amaraka band (ki ga sponzorira Edirisa) je zacel s petjem in plesom. Ta ples ... ni za opisat. Mi smo ga skusali nekako oponasati, ampak white men cant jump, no way!
Aja, ocitno je tu blazno popularno imitiranje pevcev. Ne karaoke, ampak poskakovanje in zviranje po odru prav tako, kot bi poceli originalni izvajalci (OMG, vcerraj so zarolali tudi komad Hero od Enriqueta Iglesiasa). Stvar zgleda bizarno smesna, ampak ocitno pase v to okolje, zato se nismo prevec ocitno delali norca.
Anyway, ostala sem do 23h, potem pa sla spat, ker me zjutraj cakal nov predavateljski dan. IN VODA! YES! Izkoristila sem priloznost in se seveda stusirala. Ohhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhh ... Brez komentarja.
Sledil je zajtrk in ker ni bilo ravno super kul, sva sli s Sandro za vogal na samose (jaz na en chapati) in se po nekaj sadja. Nazaj sem prinesla banane zase in za Mankico in papajo. Zase. Noben drug se ni prav posebej zagrebel, zato sem jo hoces noces sama zmlatila celo. Jebiga.
Potem pa "pouk"! Hudooo. Prikazali so se v manjsem stevilu, Martin je kao moral dokoncati neko sliko, Anthony je imel ne vem kaj, ampak potem je pa le slo. Najprej smo pogledali se fotografije od vceraj, nato sli na teren. Jaz sem sla malo naokoli s Kenesthto, ki se je vceraj napalila na ptice, in slikali sva malo te perjadi tod naokoli. Dokler ni zacelo rositi. Pa tako lepo vreme smo imeli dva dni! Jebiga. Zato sva se zadrzevali bolj v okolici hostla, in ko je dez postal premocan, sva se vrnili. Se ni minilo pet minut, da sva bili nazaj, ko se je z neba vsulo, kot da bi nekdo odprl pipo! Res noro! Nekaterih tudi se ni bilo nazaj, tako da nas je ze malo skrbelo, ali jih je zalilo, ampak ker je slo za lokalce, nas ni prevec skrbelo.
Prisli so vsi, imeli smo kosilo (matoke = pire iz nekih zelenih banan, malo paste in zelenjavna priloga), potem pa spet jovo na novo. Pregledovali smo fotografije, tudi tiste na disposable cameras, ki jih je dvignil Anthony (in bile so katastrofalne kakovosti, kar se tiska tice), predvsem pa na compih. Nekateri so pravi biseri. Res. Taki talenti, kot da bi se s fotoaparatom rodili. Pa jih po vecini se v zivljenju videli niso. Noro, res. In pocutim se odlicno, da jim lahko omogocim manifestacijo talentov, ki jih imajo v sebi ze by default.
Koncali smo pozno popoldne, okoli pol petih.Torej, preziveli smo ugandsko valentinovo! Res je, kot ste komentirali nekateri doma, ce bi bila na ta datum na Vicu, potem bi se mi sladko je*alo. Ampak zaradi kulturne integracije, cemur se prepustim na vsakem potovanju (vsaj do neke mere), smo se pac morali asimilirati! In smo sli - cez cesto v Little Ritz gardens. Kot sem ze napisala, smo bile sugardaddies oz. sugarmommies nekaterim nasim crnskim frendom, ki si zurke pac niso mogli privosciti. Jebiga. No, not so bili pol crnski parcki, pol mzungi, predvsem pa jih ni bilo toliko, kot se je glede na reklamo pricakovalo. Ko so na odru sele ogrevali prizorisce, smo mi ze vzeli stvari v svoje roke in namesto sedezev okupirali zelenico, na kateri smo poplesavali ob ogrevalni muziki. Scaaaaaaaaaaaaaaaasoma se je koncno zacelo - Amaraka band (ki ga sponzorira Edirisa) je zacel s petjem in plesom. Ta ples ... ni za opisat. Mi smo ga skusali nekako oponasati, ampak white men cant jump, no way!
Aja, ocitno je tu blazno popularno imitiranje pevcev. Ne karaoke, ampak poskakovanje in zviranje po odru prav tako, kot bi poceli originalni izvajalci (OMG, vcerraj so zarolali tudi komad Hero od Enriqueta Iglesiasa). Stvar zgleda bizarno smesna, ampak ocitno pase v to okolje, zato se nismo prevec ocitno delali norca.
Anyway, ostala sem do 23h, potem pa sla spat, ker me zjutraj cakal nov predavateljski dan. IN VODA! YES! Izkoristila sem priloznost in se seveda stusirala. Ohhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhhh ... Brez komentarja.
Sledil je zajtrk in ker ni bilo ravno super kul, sva sli s Sandro za vogal na samose (jaz na en chapati) in se po nekaj sadja. Nazaj sem prinesla banane zase in za Mankico in papajo. Zase. Noben drug se ni prav posebej zagrebel, zato sem jo hoces noces sama zmlatila celo. Jebiga.
Potem pa "pouk"! Hudooo. Prikazali so se v manjsem stevilu, Martin je kao moral dokoncati neko sliko, Anthony je imel ne vem kaj, ampak potem je pa le slo. Najprej smo pogledali se fotografije od vceraj, nato sli na teren. Jaz sem sla malo naokoli s Kenesthto, ki se je vceraj napalila na ptice, in slikali sva malo te perjadi tod naokoli. Dokler ni zacelo rositi. Pa tako lepo vreme smo imeli dva dni! Jebiga. Zato sva se zadrzevali bolj v okolici hostla, in ko je dez postal premocan, sva se vrnili. Se ni minilo pet minut, da sva bili nazaj, ko se je z neba vsulo, kot da bi nekdo odprl pipo! Res noro! Nekaterih tudi se ni bilo nazaj, tako da nas je ze malo skrbelo, ali jih je zalilo, ampak ker je slo za lokalce, nas ni prevec skrbelo.
Prisli so vsi, imeli smo kosilo (matoke = pire iz nekih zelenih banan, malo paste in zelenjavna priloga), potem pa spet jovo na novo. Pregledovali smo fotografije, tudi tiste na disposable cameras, ki jih je dvignil Anthony (in bile so katastrofalne kakovosti, kar se tiska tice), predvsem pa na compih. Nekateri so pravi biseri. Res. Taki talenti, kot da bi se s fotoaparatom rodili. Pa jih po vecini se v zivljenju videli niso. Noro, res. In pocutim se odlicno, da jim lahko omogocim manifestacijo talentov, ki jih imajo v sebi ze by default.
Koncali smo pozno popoldne, okoli pol petih. Sledilo je obvezno zabusavanje z masala chaiem, potem pa pohajkovanje - nekajurno. Najprej sva se sprehodili do best salona, kjer sta si Biserka in Barbara lepsali podobo. Kot sem ze zapisala, je tu ustvarjanje frizur hud biznis in tudi mzungu s(m)o podlegli. Ko sva prispeli - gre za kiosk na vogalu, ki na prvi pogled zgleda kot slabo skladisce krompirja - sta bili tam ze dve uri, narejeno je bilo pa ... no, pri Barbari ze kar veliko, pri Biserki pa se pol glave ne. Ups. Jebiga. Malo sva jih zamotili s fotkanjem, potem pa sva sli do marketa. Tam sva se tudi zamudili kar nekaj casa, ker sva se dilali za ananas in banane in so se nama rezali v glavo in zahtevali od naju (za te razmere!) histericno visoke cene, ampak crazy mzungu se ne damo kar tako. Ko sva bili nekako zadovoljni s ceno, sva sli nazaj, in na vhodu v market slucajno srecali Emmanuela. Emmmmaaaaaanuuuuuueeeeeeeeeel! S tistim svojim polomljenim biciklom in nahrbtnikom, kakrsnega je imela moja generacija v tretjem razredu osnovne sole! Madona, on je pa RES tak cukr, da bi ga clovek kar vzel s seboj in postavil na nocno omarico in ga gledal do onemoglosti in zivel v veri, da je svet res cudovit in lep in neskoncno smejoc.
Na poti "domov" sva sli usput se v Royal supermarket po vodo, cocacolo za frizurmajstrice, robcke za moj miniprehlad (jebiga) in zacimbe za masala chai. Pa spet nazaj do frizurirajocih se, da sva odlozili cocacole za utrujene profesionalke. Pa nazaj v Ediriso. Zvedeli sva, da bo za nas za vecerjo quesadille (no meat, please! odkar sva pokukali v hladilnik, me ne mika niti papaja vec 😊 sploh pa si lahko predstavljate, v kaksnem stanju so hlajene ali pa celo zmrznjene stvari, ko elektrika je, ni, je, ni ... ), vmes pa sem nasekljala ananas.
In potem se je spet zacelo veselje. Prav za prav se je zacelo ze popolne, ali pa ze kar mnogo prej, odvisno, kje clovek postavi locnico. Popoldne smo namrec zvedeli, da se moramo za eno noc izbaciti iz nasega dorma, ker pridejo dohtarji in njihovi kolegi, ki imajo ta vikend kanu treking. OK, vse lepo in prav, stekam kapitalisticno logiko, da pac kdor prinasa denar (mi za spanje ne placamo), ima prednost. Ampak stekam pa tudi, da ce nekoga povabis, naj ti odpredava - na lahko recem res visokem nivoju - novinarsko-fotografski tecaj, groundbreaking, prvi te vrste, s precej vec udelezenci, kot si upal, potem zanj poskrbis. S primerno prehrano in nastanitvijo. Cez prehrano nimam nic reci, cez nastanitev oz. celostno obravnavo pa mnogo. Do sedaj sej bila na teh straneh tiho, ker se mi ni zdelo vredno zapisovati vseh pripetljajev, ki bi morda lahko bili le plod moje besne domisljije, tokrat pa bom naredila izjemo, kajti morda je v vsem skupaj se kaksen nauk za druge. Torej, morali smo se izkrcati, ampak kam, je bilo pa vecje vprasanje. Normalno je, da long term volunteers spijo na improjogijih v craft roomu, ko so vse sobe zasedene. OK, tuki to se mi zdi kul. Toda nas ni bilo nekaj, bilo nas je vedno vec, sprva sest in ze to je bil problem, kje bomo spali. Jaz in Mankica sva naredili cel halo pri Mosesu in Neriku (Miha je na jezeru, bolan), da se absolutno ne strinjava s tem, saj midve nisva long term volunteer - ampak takrat nama pac ni preostalo drugega, kot da se sprijazniva in samo robantiva. Hja, pa so se stvari se dodatno zakomplicirale. Iz sest je stevilo naraslo na deset in se nekaj, saj so nepricakovano prisla se Rachel in Adam, pa se Bernarda je tukaj, pa se tecajniki (Comfort, Willie ipd.), ki spijo kar tukaj. Super. Koncna razsodba je bila, da ker ni dovolj jogijev, bomo spali na cementnih tleh v craft roomu. Tu je meni osebno prekipelo, zato sem oz. sva kljub obsirnim pogovorom z Mosesom sli k sosedom in rezervirala eno sobo za naju. Za deset tisoc silingov na osebo. Jebiga, v zivljenju je treba ocitno pozreti marsikaj. Ob tem bi rada pojasnila nekaj. Nisem nobena princeska na zrnu graha; za mano je osem let zapored silvestrovanja na Krvavcu brez elektrike in tekoce vode s straniscem na strbunk in 20+ let poletnih mesecev v Solarisu, kjer so komarji, trde postelje, puscanje sotorov ob nalivih, odganjanje os, stereo smrcanje ljudi okoli tebe, mravlje v hladilniku, mravlje v jogijih in podobne vsakdanjosti dobro poznane. Toliko za uvod, ne za hvaljenje. Brez problema zivim v svetu z izklapljajoco elektriko in vodo in tudi na trdih tleh bi prezivela; ne morem pa ziveti v svetu, kjer se dogovori ne spostujejo, kjer se dogovori spreminjajo, kjer dogovori ne veljajo. Mogoce je bil to okus prave Afrike, kjer se zensk kao ne spostuje (ceprav na tem potovanju tega sploh se nisem obcutila, btw) in kjer je treba biti tiho in prenasati vse zdrahe z jakostjo na nic. Mogoce res. Ampak ne verjamem, da je to Afrika. Tole, kar se dogaja nam, je stvar Evropejcev, je stvar turizma, je stvar posameznikov.
OK, vec kdaj drugic. Lov na obsodbe je odprt.
Sli smo torej kljub vsemu v Match and Mix, to je en (in skorajda edini) klub v Kabalah. O njem sem ze prej slisala very many, tako da je bilo pricakovanje res veliko. Ki pa se ni dobro mesalo s slabo voljo. Jebiga, sli smo vseeno. Scena je bila za popizdit smesna. Ker itak spet ni bilo elektrike, oni pa imajo svoj generator, je bil zvok tudi enkraten. Skratka, posedle smo se (tipov se ni bilo) in bilo ni se skorajda nobenega. Potem pa so pocali zaceli capljati domacini - poudarek na moskem spolu besede. Pa muzika - hudo! Celo noc so potem vrteli reggaeton, ki ga pri nas skorajda ni za najti, v diskacih pa niti slucajno ne! Mankica je bila v nebesih, sploh ko jo je vrtel plesni virtuoz Comfort, meni pa je bilo vse skupaj za popizdit smesno. Ce se zdi neverjetno, da bi vsak komad pretvorili v stance, je po istem kopitu (ne)verjetno, da se da prav vsak komad predrugaciti v reggateon ritme. Noro noro noro! Pa se nekaj je vredno omembe, namrec, nasa oprava. Hehe. Se nikoli v zivljenju (in najbrz je ta priloznost bila edina) nisem sla v diskac v blatnih supergah, povaljanih kratkih gatah, 4 dni starih stumfih in 3 dni stari majici. Dozivetje prve vrste!!!
Spat sva sli okoli dveh.

---

Photos

Local birds
Exploring photography with Kenethta, we encountered some local inhabitants. Half dead.

More hairbusiness!
Biserka in action