Od BA do Bolivije

---

Zacelo se je zelo vzpodbudno na dunajskem letaliscu, ko nama je prijazna delavka na check inu povedala, da bo imel let uro in pol zamude, kar pomeni, da avtomatsko zamudiva let naprej. Ker upanje umre zadnje, sva cez par ur kot nora tekla po Madridskem letaliscu, kjer so nama sporocili ze sluteno vest. Let smo zamudili za 10 min, ampak je prijazni stric hitro zrihtal let ze naslednji popoldan. Res je imel sreco. No cez noc nas je Iberia ( kaj pa drugega, kot vidite sva tudi mi2 v klubu sovraznikov Iberije, pa na letu Dunaj-Madrid sploh ne strezejo vec hrane, prasci) nastanila v 4* hotel, z vecerjo ob dveh zjutraj in obilnim zajtrkom cez par ur. Vsa radostna sedeva na letalo z mislijo, da imava rezerviran hostel. Let miren, filmi ultra debilni, vino hladno, hrana okusna in kmalu pristanek v vecernem Buenos Airesu. Klicem v hostel, da pride po naju tako opevani zastonj transfer, pa nama pove, da najine rezervacije ni. Placava taxi, 15 USD in se naslikava v hostlu. Seveda so imel en kup razlogov, ampak dejstvo je, da je rezervacija bila (potrjeno na mailu in odtrgano iz Master Carda). Dejstvo pa je tudi bilo, da niso imel vec prostih postelj. No, so se potrudili, klic ali dva, pa sva ze stopicila po temnih ulicah BA z nahrbtnikom na hrbtu in solzilcem v roki proti hotelu. Naslednji dan nic pametnega, razen dveh poskusov kraj iz Natalijinega nahrbtnika ter 16 urnega spanja zaradi naporne poti. Enostavno je zmanjkalo moci za ogled tanga, Boce, zuranja... Jebat ga. Sla sva zadnji dan le na pokopalisce slavnih BA-canov, se pridruzila kupu objokovalcev Evite ter popoldne skocila na bus, ki naju je v 22 urah pripeljal v Salto. Za cuda je bila voznja udobna, sedezi so nekaksna pol lezisca in na njih spis kot dojencek. Na startu nas je doletela toca v velikosti jajca. Zgleda, da je bilo kar hudo, ker je bilo na prvi strani casopisov. Okolica je bila ravna, sem pa tja kaksna krava. Prispela sva v Salto, kjer mi je bila glavna zabava nakup novega fotoaparata, ker se mi je stari pokvaril. No, danes zjutraj pa hop na drugi bus in sonce se se ni dodobra postavilo v zenit, ko so nama udarili bolivijski zig. Na meji kein problem, vse je slo kot po maslu. Tudi visina nama ne dela problemov (3500 zaenkrat). Svet se je v trenutku spremenil. Ce je bila Argentina povsem evropska, BA prav moderno mesto, je tukaj cisto druga scena. Konec asfalta, dve urna voznja z busom je odtehtala po tezavnosti vse do sedaj z letalom vred. Okoli hodijo Indijanke s klobucki na glavi in otroki v culi na hrbtu, povsod prah, trgovinice, psi postopajo naokoli, pokrajina je lepa, a pusta. No, na prave hribe se cakam.
Sva pa v enem kul hostlu, sefica je naspidirana, kot bi bila na koki ( tu si naj vsak po svoje razlaga), pa se prav lepo cisto je. Jutri malo naokoli, v nedeljo pa hop na 4 dnevni izlet z dzipi.

Zdaj pa malo o cenah, o katerih ze sprasujete. Argentina: 22 urna voznja z busom, po mojem prej jurja km 40 USD, hostel za dva 10-15 USD, pivo 1 usd. V 4 dneh 30 usd/osebo

Bolivija: vse zastonj
no, ne cist ampak kroznik piscanca z rizem in krompirjem je 250 sit, 2 urna voznja pa 300, noc v hostlu za enega 500sit, ura interneta 100...

Pozorno oko je opazilo, da nisem omenjal zrezkov. Eh, kaj bi jih. Ko sem ga prvic dobil na krozniku, so se mi zasolzile oci. Porcija taksna, kot bi bila pri nas za dva. Pravzaprav je Natalija dobila na krozniku res dva zrezka. Ki sta gledala cez rob. Zraven pa se porcija krompirja, solata, predjed in buteljka rdecega. V centru BA to znese 1500 sit po osebi. O drugi hrani vam pa ne morem porocat, ker sem tri dni jedel samo zrezke. Baje je pasta dobra, pa se neke sendvice sem videl, da imajo...

---