Od Batemans Baya do Coome

---

Kopanje nam ni disalo, ceprav se je vreme izboljsalo. Popeljale smo se ob morju proti jugu: Moruya, Bodalla, Narooma do Tilbe-Tilbe, kjer smo si privoscile kosilo in si ogledale historično vas potisnjeno ob hrib, nekaj kilometrov v notranjosti. Sredi pasnikov in nizkega gricevja do vrha popasenega z redkim drevjem. Majhne lesene hise, pisano pobarvane, so posejane po travnikih, le center vasi je strnjen in tam so trgovine, pekarija, hotel z nekaj sobami in kavarnice. Kraj je tako ljubek, da naravnost privlaci turiste.
Zavile smo ponovno k Oceanu v Wallaga Lake, kjer Ivan pogosto ribari. Cesto proti jezeru smo zgresile in se naenkrat znasle sredi Aboriginskega naselja. Takoj nam je bilo jasno, da smo nezazelene, zato smo na kroziscu obrnile in izginile. Videla sem enega od getov, ki so jih Avstralske oblasti naredile z te nesrecnike, nasilno “civilizirane”. Vse hise so bile enake, okoli his razmetane smeti in odsluzeni avtomobili, razbita stekla na oknih. Otroci so kolesarili po cesti, odrasli so sedeli pred hisami s steklenicami v rokah, saj prepogosto prijateljujejo z alkoholom.

No pa smo se le pripeljale do Wallaga Lake, ki je eden od mnogih “jezer” ob Juznem oceanu, ki pravzaprav niso jezera ampak zalivi ob izlivu rek v morje ali samo ocean zajeden globlje v celino. Bregovi zaliva so zeleni, porasceni z drevjem, voda v zalivih je slana. Ti prijazni ekosistemi gostijo ribe in ptice, kopenske in morske. Slednje ob oseki pridno plenijo ribe iz plitvin, ce se niso pravocasno umaknile, s svojimi dolgimi in sirokimi kljuni. Mislim na pelikane, ki sprehajaje kar pobirajo ribe iz morja kot mi s kroznika pobiramo krompircek. Jezera privabljajo ptice in ribice.
Bermagui in Bermagui South sta kraja, ki poseljujeta naslednji zaliv proti jugu in sta povezana z mostom, zaradi pescene plaze sta bolj turisticno urejena in obljudena.
Dan se je prevesil v pozno popoldne zato smo se poslovile od Oceana in se popeljale prek Bunga, Wapengo, Tanja, Tathra v notranjost do Bega, ki slovi po mlekarski industriji. Tudi pokrajina je povsem zivinirejska, sami pasniki in crne kravice. V daljavi smo opazile gozdove in cesta se je zacela vzpenjati proti Brown Mtn. Ustavile smo se na Pipers Lookoutu. Ko smo izstopile iz avtomobila nas je objel svez zrak gozda. Z veseljem smo se podale po krozni stezi in uzivale ob pogledih na dolino in pravkar prevozeno cesto. Ob parkiriscu je bila na tablo napisana zgodba o gospodu Pipersu, ki je desetletja vozil avtobus iz Bega do Coome (od 1927 do 1957) in ob avtobusu visoko v Rjavih gorah umrl, pozimi, ko je z lopato v snegu utiral pot avtobusu. Njemu v spomin so zgradili postajališče in razgledno tocko. Takih razglednih tock na potovanjih nismo nikoli prezrle. Postavljene so na pravih mestih.
Bolj kot smo se spuscale proti Coomi, bolj so bili travniki susnati. Posusena trava se je zlatila v vecernem soncu. Cooma je bila prazna. Manjsa mesta so v Avstraliji v vecernih urah povsem izumrla. Trgovine in kavarne so zaprte, le tu in tam kaksen pub gosti ostarele “kavboje” ob tocilni mizi. Privoscile smo si kozarec piva in takoj naprej proti domu.

---