Zadnji olimpijski pozdravi

---

Zadnjih par dni ne bi moglo biti lepših. Vreme je bilo naravnost čudovito, da o samem dogajanju ne govorimo.
V sredo sem imela intervju z izvršno direktorico Pitch In Canada Misho Cook v kafiču na Commercial, zato sem čas pred tem izkoristila za malo podrobnejše raziskovanje te zanimi ulice. Skok sem in tja v kakšno trgovino ali kafič in dopoldne je minilo. Intervju v kafiču Prado na vogalu 4. avenije je bil super uspešen, Misha je bila totalno zagreta za pogovor in za fotografiranje, kar je tipično kanadsko. Hvala bogu. Zvečer pa sva se s Tristanom podala na zanimivo ekspedicijo: na obisk k njegovi šolski kolegici, učiteljici matematike, ki je Slovenka. Baje je takoj, ko je zvedela, da sem njegova prijateljica, hotela, da se oglasiva pri njej, in sva se. TU je z moem (Hrvatom) in štirimi otroki e od leta 1992, trenutno pa ivijo na UBC campusu na Chancellor boulevard. Pogostila sta naju z vinom in pohorsko omleto (!) in al sva se morala kmalu posloviti, ker sva imela oba obveznosti naslednje jutro: Tristan slubo, jaz pa obisk zastonj šova Stephena Colberta.
Kdo je Colbert? Bojda najbolj in komik ta hip, Američan, ki ima svoj šov The Colbert Report, igra pa lik prepotentnega, tipičnega vase zaverovanega, arogantnega in ksenofobičnega ameriškega TV-voditelja. Iz šale, kako bi rad sodeloval na olimpijskih igrah, je nastalo uradno povabilo na igre in res je prišel in opravil kar dva šova v Creekside parku! Paloma, ki Colberta obozuje in me je uvedla v njegov čudoviti svet, je bila e na tistem v sredo, v četrtek pa je šla še enkrat, jaz pa z njo. Sonce me je grelo v celo zadnjo stran telesa, ko sem s kar velike, a še vedno zelo zadovoljive razdalje spremljala dogajanje na improviziranem odru oz. studiu. Colbertove šale so bile za crknit smešne, na koncu je na pobudo publike celo zajahal plastičnega losa in mahal s kanadsko zastavo in me prav zanima, kakšen bo šov na TV, ki ga bodo predvajali enkrat naslednji teden.
Za kosilo sva se podali v eno izmed idovskih (in blazno priljubljenih in obiskanih) pekarnic, imenovano Solly's, blizu Cambie & 7th. Paloma me je uvedla tudi v ta svet, tako da sem jedla matza ball chicken soup, potato & onion kanish in cinnamon roll. Porla bi lahko seveda vse v ponudbi, a človek mora imeti mero, zlasti v idovskem kafiču (he he).
Zavili sva nazaj v downtown, na artisan fair v downtown Eastside (kao ljubljanski art market), pa na chai latte, potem pa vsaka v svojo smer. Jaz sem šla počasi domov in potem na večerji čaj h Gail. Vedno znova sem očarana sama nad sabo, kako se še vsega spomnem, kot bi bilo včeraj in ne davnega leta 2002, ko sem bila prvič tu. Postaja Edmonds, Hawthorne terrace. Gail. Moja hiša. Moj začetek.
Danes sem dan začela s sprehodom iz downtowna do Stanley parka. Sonce je spet naigalo in seawall so zapolnili tekači, kolesarji, vozičkarski starši, turisti, gosi, galebi, rolerji, standardni čudaki in drugi sprehajalci. Olimpijski plamen so končno naredili malo bolj dostopen, tako da so ograjo premaknili blie in celo izrezali lino za dostojno fotografiranje, najbolj zagreti pa si ga lahko s strehe novozgrajene blinje stavbe ogledajo čisto od blizu, od zgoraj. Vrsta za ogled se je e opoldne vila v neskončnost.
Stanley park je bil kot vedno čudovit, čeprav sem se ustavila e na začetku. Cvetele so češnje, skozi jamborje sem imela prekrasen razgled na modneni del mesta, West End. Idila, ki je čisto nič ni skazilo. Vmes sem fotografirala še eno druino iz Armenije, ki je prišla na obisk (delno iz L. A.-ja) prav na olimpijske, in s tem dopoldnila svojo dozo tujih kultur - bus voznik je bil namreč iz Etiopije, tako kot eden od tekmujočih tekačev na smučeh. Včeraj pa sem na skytrainu nazaj grede sedla zraven tipčka, ki je pred desetimi leti zbrisal iz Burme. OBoujem to naključno kulturno pestrost!
Naredila sem še zadnjih par krogov po dowtownu, kjer se je na ulicah Granville in Robson trlo ljudi. Šla sem mimo ziplinea in se sama prepričala, da so ljudje dejansko čakali sedem ur - pa še niso bili na vrsti - zato, da se bodo lahko med dvema stolpnicama zapeljali po zajli. Noro. Res je nor občutek tu v downtownu, še nikoli se menda ni toliko dogajalo, kot se sedaj, in po igrah bo baje spet zazevala totalna praznina, pravijo moji prijatelji. Nisem mislila na prihodnost; v tistem trenutku je bilo vse naravnost prekrasno.
Skidala sem se na skytrain do Commercial drivea in šla še na zadnji chai latte v JJ bean. Popoldansko sonce je sijalo naravnost v kafič. Še skok v trgovino po zadnje prehrambene nakupe in ... domov ... pakirat ... travmirat ... naročit taksi ... obupovat nad premajhnim nahrbtnikom ... in sprijaznjenje z dejstvom, da bom šla na bus ovešena kot novoletna jelka. Moram se dobiti še s Tristanom, Paulom in Palomo, potem pa zaključim. Za nekaj časa. Ta Vancouver je ... ne vem. Teko najdem besede. Pripravi me do tega, da sem boljša oseba. Ves ta ivljenjski stil - eno z naravo, ekologija sto na uro, samoumevna prijaznost, pripravljenost pomagati, jebivetrski odnos do deja - mi je več kot pisan na koo.
Še deset ur. Jaz pa ga e pogrešam.
Biti tu med olimpijskimi igrami je bila ena izmed mojih boljših potez ivljenja. Upam, da bom znala kmalu potegniti še kakšno.

---