Incredible India ...


Advertisement
India's flag
Asia » India » Kerala » Kochi
October 6th 2010
Published: October 11th 2010
Edit Blog Post

Tako kot gre turisticni slogan: Incredible India ...
Ugotovila sem, da lahko zacnem razvijati nov adrenalinski sport: lov na vzlet letala! Po tem, ko smo za dve uri neplansko obticali na avstrijski cesti zatadi prometne nesrece kamiona, nalozenega z 22 tico litri vina (nesreca pa taka!), sem letalo v Munchnu ujela dobesedno za rep. "Frau Gruden, a ste to vi?" je zazgolela na salterju. Cakali so samo se mene.
Po nepotrebni agoniji sem torej srecna in varna sedla v notranjost airbusa Oman Aira. Kaksno razkosje! Res lep interier, lepe stevardese in celo stevardi, postregli so z oparjenimi robcki, zraven mene je bil sedez prazen, hrana je bila vrhunska, navdusil me je naklon sedezev (smrcanje ceskega soseda pa malo manj), kao prvi na svetu pa so zaceli furati telefonijo in internet iz letala, tako da sem izkoristila se to. Skratka, mislim, da sem spet dobila novo top letalsko druzbo! In pristanek je bil res izjemno mehak.
Dalje, novo lepo presenecenje na omanskem letaliscu: zastonj wi/fi. Skoraj kot na Brniku - le da je bilo nekaj Arabcev vec.
Prebirala sem Rough Guide in zasledila, da si Indijci ne delijo hrane oz. pijace. Ni minil trenutek, ko sem lahko to preverila tudi v praksi: pred mano se je natepla gruca indijskih mladcev in si podajala flaso vode, le da so si tekocino zlivali direkt v grlo.
In potem let Muskat - Kochi, ki je minil prehitro, zato sem bila temu primerno zjebana. Se malo olja na ogenj so prilili na koncni destinaciji, ko ni bilo moje prtljage. Povedano po pravici bi se kar cudila, ce bi slo vse po sreci, zato se nisem kaj prevec sekirala. Sploh pa, ko me je prijazni usluzbenec obvestil, da sta na naslednjem letu Katarcev dve prtljagi iz Munchna - in to bi lahko bila ravno moja in od se enega Nemca Floja, ki sva bila sicer edina belca na letalu. Brez heca. Midva in 200 Indijcev.
Flo me je tako povabil na kavo in takoj sem seveda zajagala masala chai. Ceprav je bil narejen in predpripravljene mesanice, je bil odlicen. Nisva niti dobro popila, ko so naju ze klicali, da je letalo ze tu. Mega. In res se je kmalu po tekocem traku zapeljala najina prtljaga, s tem da pa zabave tu ni bilo konec. Uradniki so namrec morali izpolniti ne vem kaksne vse formularje, da sva prejela prtljago, zato sva se kaksno uro tam bingljala, da so naju pozegnana poslali ven. Ampak ni panike, sem na dopustu.
Zunaj pa praktikalije: bankomat in sim kartica. Poklicala sem Lllyoda, kateremu sem se javila ze prej (po telefonu od enega drugega prijaznega usluzbenca), da ne bi panicaril. Storila sem tako, kot mi je narocil: sedla sem na novi oranzni volvo bus za 64 rupij (60 R = 1 evro) in cez dobro uro sem bila pri njemu, pri Thoppumpady kriziscu. Do tam je bil prvi vtis Kerale tak: ogromni reklamni panoji, grmade smeti, stojnice s sadjem in cajem, kaoticna krizisca - in prav nobene krave. Je bil pa zato dez, na katerega sem povsem pozabila, da se zna tu narisati.
Kakor koli ze, pome je pred posto prisla Lloydova zena Annie in me odpeljala v moj novi dom, ki je v bistvu v istem kompleksu his, samo z druge strani je vhod. Sprejela me je tudi njuna 13-letna hci Nikki in me popeljala gor v "mojo" sobo. Pa to ni res! Imam celo nadstropje zase, s svojo sobo, kopalnico, striki za obesanje cunj in brisac .. noro.
Se se nisem niti dobro razpakirala, ko sta me ze zvlekli nazaj dol v kuhinjo na zajtrk: idli (rizeve tortice) in sambar (vege omakca). Mmmmmmmmmmm. Zraven seveda chai. Mmmmmmmmmm. Nisem mogla verjeti tej prijaznosti. Lloyda niti ni bilo, ker je delal - poucuje kot gostujoci profesor kemije ali nekaj podobnega zakompliciranega - pa sem dobila tak odziv. Pa to je noro. Obozujem CS, ker mi vliva upanje vsakic znova, da je prijaznost in toplina dejansko mogoca tudi med neznanci.
Koncno sem se odlepila od mize, se povzpela v svoje nadstropje (haha) in odspala kaksno urico. Potem pa po nakupih drugih nujnosti - vendar nisem prisla dlje od sosednje stacunce, ker se je vmes spre vlilo kot za stavo. In kar ni nehalo in nehalo. Ko je za odtenek zaprlo pipco, sem skocila samo cez cesto in kupila najvecjo nujnost: deznik.
Spet nazaj k Lloydu, ki je bil zdaj ze doma, tako da sem ga izkoristila za nekaj informacij v zvezi s Keralo. "Ti se kar skampiraj tukaj in ostani, kolikor dolgo zelis. To naj bo tvoja baza, ce noces jemati vse prtljage s seboj," kar ni nehal. Jaz pa tudi nisem mogla nehati nejeverno zmajevati z glavo, da je kaj takega mozno. Ampak je. In kaj je rekel nato? "Pridi, bomo jedli kosilo."
Ob 4. uri je bil res cas, da se spravim malo dlje od hrane, zato sem jo z busom mahnila do Fort Kochija, starodavnega pristanisca in utrdbe. Stanujem namrec par kilometrov juzneje od downtowna, kar je odlicna lokacija. Bus stane 5 rupij in je hudicev - dejansko, menda jim pravijo rdeci vragi, pa ne le zaradi barve, ampak zaradi srditega nastopa na cesti. Bo ze nekje tical vzrok vsem tistim avtobusnim nesrecam ...
Torej, Fort Kochi. Glede na vremensko ujmo je bilo vse skupaj dokaj klavrno. Ampak se nisem dala in sem se podala malo po obali. Ogledovala sem si znamenite velikanske ribiske mreze, po nakljucju naletela na vpitje in prerekanje ribicev s kupci danasnjega ulova, potem pa nadaljevala ob utrdbah - dokler se monsun ni odlocil okrepiti in nas je zacel bicati z vseh strani. Kaj sem hotla, bila sem mokra od pet do skoraj riti, ampak glede na prijetno tople temperature se nisem prevec sekirala.
Zavila sem v notranjost Forta, ki naj bi bil ultra turisticen. Tak tudi sicer je, vsaj ce sodim po restavracijah, butikih, bizuteriji, ipd. Ampak nikjer zive duse. Res ima najbrz veliko veze jako slabo vreme, ampak vseeno sem pricakovala vec. No, svojo dozo sem vendarle dobila, ko sem se ustavila v prodajalni rabljenih knjig. Not sta zaruzili dve anglesko govoreci in se zapletli v pogovor z gazdo (ocitno stanujeta tu) in takoj sem ju dolocila za Kanadcanki. Moje uho se tokrat ni motilo - res sta bili prav z Whistlerja. Nakljucij ni.
Gazda je nato zacel poizvedovati, kje stanujem in kaksen imam plan. Ob mojih zamislih mi je omenil, da bo naslednje dva dni heavy rain, tako da spend less, enjoy more in da naj ostanem v Kochiju, tako svetuje. Kaj drugega tudi nisem nameravala, zdaj pa res nima smisla, da kam rinem v tem vremenu. Konec koncev rabim se kaksen dan za aklimatizacijo in integracijo. Je pa ena od Kanadcank povedala, da je to najslabsi dan, kar jih je dozivela v zadnjem mesecu (ko je bila v nekem ashramu in iskala notranji mir), tako da upanje ostaja, da bo slo samo se na boljse. Roko na srce, slabse ne more biti, ker lije kot iz skafa, ampak si ne pustim, da bi mi to kalilo moj notranji mir (in to brez ashrama). Kupila sem torej knjigo Sto let samote od Marqueza, se poslovila (najbrz do jutri) in odpesacila nazaj na bus postajo.
In tu se je zabava ponovno zacela! Odzlobudrala sem svojo koncno postajo, pa najbrz tako malomarno, da smo se enostavno peljali cez in so vrli sprevodniki to ugotovili, ko je bilo ze prepozno. Nic hudega, sem se pac peljala do konce postaje v nek zakotni predel, ostala gor, medtem ko je sofer prizgal kadilo ob menjalniku in se zaprical z ostalimi sopotniki (kar je bilo vec kot odlicno, da se prav nihce ni vtikal vam), nato pa smo se obrnili in na svojem kriziscu sem bila kaksne pol ure kasneje, kot bi bila sicer. Kot receno: saj sem na dopustu ...
Ze dolgo nisem dala cesa pod zob, zato sem zaruzila v bliznjo restavracijo, zivela v iluziji, da sem pravilno pospravila chapati z zelenjavno omako (na jedenju z rokami moram res se delati), nato pa semle na net. In zdaj v svojo rezidenco, spat.
Kaj reci? Dan je bil predolg, preintenziven, da bi strnila v nekaj kratkih ugotovitev, je pa razlika med Indokino in Indijo. Ne vem tocno, v cem, ampak je. Ce ne drugega, je res obcutno vec moskih na cesti (zvecer), zensk prakticno ni, ampak zaenkrat to ne predstavlja nobenega problema. Noben ne bulji vame, kot sem predvidevala, nihce ni osoren, aroganten, podivjan. Juhu, Incredible India!

Advertisement



6th October 2010

Yay!
Yay, spet tvoj travelblog! :))) In spet nor CS. Totalno se strinjam z vsem napisanim na to temo - niti za mene potovanje več ni potovanje brez CS-a (incredible CS :P). Spremi good & happy times GALORE <3

Tot: 2.31s; Tpl: 0.04s; cc: 20; qc: 87; dbt: 0.0555s; 2; m:saturn w:www (104.131.125.221); sld: 1; ; mem: 1.5mb