Ludilo ctd.

---

Prav za prav bi lahko kar nadaljevala z vcerajsnjim naslovom ...
Spala sem kot ubita - z obcasnimi postanki za poslusanje huronskih nalivov - skorajda 11 ur. Je bilo pac treba.
Potem pa sem bila povabljena na frustk s svojo na novo posvojeno familijo. Lloyd in Annie sta mi na kroznik nasula puttu (rizeve svaljke, recimo) in kadala curry (iz cicerike), za zraven pa coconut gravy, ker brez kokosa v tej kuhinji ne gre. Dala sta mi se grelnik in par cajev za v "sobo", pa chai sta naredila samo zame, ker drugace delata zjutraj kavo, Lloyd mi je posodil se svojo pelerino, in moja usta so bila cedalje sirsa in sposobna sem bila izustiti samo nekaj kratkih izdihov presenecenja in osuplosti. "Nic bati. Veseli smo, da te lahko gostimo." Morda nam kdaj povrnes uslugo. Zdaj si pac del familije," mi je dejal smejoci Lloyd.
Po okrevanju sem se podala na pot. Najprej se je bilo treba opremiti local style, zato sem v bliznji stacunci za 500 R ujagala hlace in tuniko - kurta, se baje rece opravi. Ok, tako sem zgledala malo bolj indijsko - seveda si ne domisljam, da se zdaj lahko zlijem z okolico in vse preslepim s svojo belo barvo koze, ampak nek korak vec k prepoznavanju indijske kulture (in posledico baje vecjega spostovanja do mene) sem si pa le nabrala.
Skocila sem na bus do Ernakulama, da bi se dobila s Paulom. In sva se res, na kriziscu MG Road in Hospital Road. Uletil je s svojim motorjem in dejal, da greva na kosilo. Malo sumljivo sem ga pogledala, kje ima se kaksno celado zame, pa je seveda ni imel, ker "v Kerali ima celado samo voznik". Pa smo spet na Tajskem ... Kaj se hoce, splezala sem gor in po zelo previdni voznji (kolikor je tu to mogoce), po voznji po rekah, ki so menda nekoc bile ulice, po obilnem dezevju pa si tega naslova nekako ne prisluzijo vec, sva pristala na izvrstnem kosilu v hotelu Arya Bhayan. Paul me je pocastil s tipicnim keralskim kosilom, kar pomeni beli ali rdeci z riz z raznoraznimi curryji (krompirjev, zelnjim, paradiznikovim) in omakicami sambar, rasam, pulissery, dhal in curd, za konec pa se sladica payasam. Noro!
Vmes sva se pogovarjala vse zivo, o kastah, malariji, politiki in tudi ayurvedi. "Turiste samo goljufajo. V spajih, kjer oglasujejo ayurvedsko masazo, je en sam larifari. Prava stvar je v klinikah, kjer res znajo. Nekaj casa je pri meni stanoval nek Mehican, ki je en mesec izvajal jogo. Nekje so mu kot ayurvedsko zdravilo prav mastno prodali prah, ki se v bistvu posipa po laseh. Sla sva na policijo, ampak saj ves, kaksna je nasa policija oz. kako neucinkovita je," je razlagal Paul. Sam je bil ze parkrat pri nekem muslimanskem zdravniku, ki lahko prognozo napove ze samo, ce zatiplje tvoj pulz. Baje se uradni zdravniki hodijo k njemu po nasvete, kako naj zdravijo svoje paciente.
Sla sva dalje, peljal me je do Hill Palace. Dez je padal in ponehaval, a midva se nisva dala. Ker je nekoc zaradi sluzbe prepotoval tudi po sto kilometrov na dan, je poznal vsako zakotno ulicico in precej bliznjic. Tako sva se vozila sredi nicesar, ob reki oz. kanalu, sredi naselij, mimo palminih drevoredov, po blatnih potkicah ... Ni da ni.
Hill palace - moram se tocno pogledati, za kaj se gre, ampak gre za nek dvorec z zbirkami preminulih dinastij. Bla bla bla. Nisem galerijski in muzejski tip cloveka, zato sem zadevo kmalu odpikala. Stala me je 20 rupij, 20 so hoteli zaracunati se za fotografijo (zunanjo - v muzeju itak ni dovoljena), ampak mi je Paul namignil, da gre samo za nateg turistov, zato je nisem vzela in nato normalno fotkala kot vsi ostali Indijci (ki so bili vsi ostali obiskovalci). Kul.
Vmes me je ustavila gruca indijskih turistov in se slikala z mano. Sprva sem mislila, da me hocejo ponucati za skupinsko fotko, potem pa sem dojela, da gre za indonezijski sindrom.
Paul, ki je medtem pomagal nekemu prijatelju arhitektu (!), me je spet pobral in odsla sva novim zmagam naproti. Z drugimi besedami: proti kliniki Agasthya kdo si ga vedi kje v Ernakulamu, da bi prisla do svoje ayurvedske masaze. Doktorja Paul pozna, ker je tam ze bil, zato je bilo vredno poskusiti. Morala sem ga vreci na finto in potoziti, da me nekaj boli (kar itak ni dalec od resnice - problemi s hrbtom so dejanski), in svetoval mi bo ustrezno terapijo. Receno, storjeno. Pocakala sva, da pridea v vrsto, in sprejel me je nek tip, ki je zgledal kot reinkarnacija tistega Swamija, ki se vsake toliko casa smehlja s plakatov v Ljubljani. Potarnala sem, Paul je pridal, da sem tu zaradi odkrivanja indijske kulture in da me blazno zanima ayurveda (kar je v bistvu res), pa je Swami pomodroval, da potrebujem steam bath in masazo, in sicer tri dni zapored. Za to mi bojo racunali 1200 R oz. 20 evrov (!). Hm. Malo sem razmisljala, glede na to, da sem hotela cez dva dni odrniti, zaradi tega bi pa morala ostati tu se do nedelje ... ampak glede na vremensko napoved, da bo povsod po Kerali dez do sobote ... sem se odlocila, da bivanje v Kochiju podaljsam do ponedeljka. Jebiga! Sem na pocitnicah. "Indija je super za spiritualni biznis. Ampak tako imas priloznost, da napises, da obstaja tudi prava ayurveda, ne samo tista poneverjena v spajih," je pridal Paul.
Sla sva se malo naokoli, naletela na procesijo komunisticne partije (tudi tu imajo lokalne volitve, in sicer 25. oktobra), potem pa na vecerjo na nek street food zraven naselja, kjer menda prebivajo same zvezde in estradniki. Malaylamski filmski svet je menda precej boljsi od bollywoodskega, me je prepriceval Paul. Tudi prav. Jedla sva nekaj takega kot steckane samose z raznimi omakami, pojma nimam, kaj vse je mali Indijec namesal na to pico, ampak bilo je dobro (ceprav najbrz ne ravno najbolj zdravo).
In nato me je zategnil do moje ulice, kjer zdaj visim na netu in zapisujem vtise.
Precej ludilo vse skupaj ...

---