Transsibirska

---

Lep pozdrav vsem skupaj!

Prisla sva v Irkutsk. 5500 km in tri dni voznje je hitro minilo. Z Moskvo sva koncala. Bilo je se zelo zanimivo. Oni dan, ko sem pisal, sem bil v enem internet kafeju na univerzi. Potem sva sla se malo naokoli in iskala stolp, od koder bi se lahko videlo Moskvo (tako nama je Vika rekla). Na, pa greva do dalec najvisje in najmogocnejse stavbe na hribu in hoceva noter. Ven pride en student, Slava po imenu, pa ga pobaram, ce se da gor it. On rece da ne, ker je to fax, ampak da bo poskusil on uredit. Prvi poskus ni uspel, ko smo se hoteli pretihotapit v studentski dom z njegovo izkaznico. Sta bila pri vratih dva pol cloveka, pol medveda, tako da smo sli raje nazaj. Tam smo dali dokumente in Slava nas je odpeljal v 21 stuk, kjer je oddelek za geografijo. Tudi on je iz moje stroke. Drugace imajo pa geografski oddelek od 17-21 stuka na hribu nad Moskvo. Razgled je bil ok😊 Po drugem letniku izberejo eno izmed 16 smeri, vsako leto pa imajo dva meseca obvezne prakse. Slava se je ravno vrnil iz plovbe po Sibirskih rekah.
Drugi dan sva zavila v ZOO. Ogromna zadeva, veliko zivali, samo gorile so se na zalost skrile. Leninov mavzolej sva spustila, ker sva zvedela, da je noter samo voscena lutka, pa se za to je treba cakati dve uri v vrsti.
Potem pa na vlak. Pravi luksuz. Drugi razred, kupe s stirimi posteljami. Malo sva cvikala, koga bova dobila v kupe, toda dobro se je izteklo. Eno popotnico Sandro, s katero smo se prav fajn imela, ter ena mama Nina, ki se je s familijo vracala z morja, pa je bila skoz v drugem kupeju, samo spala je v nasem. Drugace so potrebovali za pocitnice mesec dni. En teden do Crnega morja, 14 dni tam, pa enega nazaj. Ja Rusija je velika.
Pokrajina je bila ravna, same breze, smreke in vasi. Vlak se ustavlja vsakih par ur, na peronu kupis kaj za pod zob, drugace pa sva si hrano tudi s sabo prinesla. Itak na vlaku delas samo tri stvari. Spis, jes in beres. Ni nikoli dolgcajt, ce kdo misli. Je pravo dozivetje.
Zjutraj sva prisla v Irkutsk, naravnana se po moskovskem casu, tako da sem totalno zjeban. Hostel sva iskala kot bedaka, saj nobeden ni vedel, kje je ta hudiceva Lermontova 136. Nasla sva 134, pa 132, samo 136 ni bilo. Eno uro sva vandrala naokoli, dokler nama ni prijazen mozak povedal kod in kam.
Zdaj sva v centru. Nic posebnega. Kupila sva tudi karto za Ulaan Bator za 15.8, 55$. Do takrat pa greva se z Novozelandcem k Bajkalskem jezeru, kjer bomo malo bluzili.

LP Gogi

---