Cez drn in strn skozi puscavo med ledenikoma

---

Dan se je zacel ob sedmih zjutraj, ker sva pac hoteli odriniti cim prej - pred nama je bila dolga voznja do Reykjavika. Po zajtrku (hladilnik je bil Gorenje?!) sva odpesacili do bankomata, a glej ga zlomka, ne debetna ne kreditna kartica mu ni disala. Hm. K sreci je prisel nek bankir predcasno v sluzbo in naju spustil not, tako da sva lahko pocakali na udobnih zofah in ne zunaj na prijetnem hladu, ceprav je sijalo sonce. Ko so koncno zastartali sistem (ob 9.15 zjutraj, prisli sva tja pol ure prej), sva lahko dvignili denar - ampak zal samo s kreditne, kar naju bo stalo ohoholala provizije. Ali jebiga, desi se.
Natankali sva ne tako zelo poceni bencin in sli. Na zloglasno pot st. 35. Nekaj kilometrov sva se morali vrniti, potem pa sva zavili z glavne ceste v notranjost, kjer naju je menda (spet) cakala povsem drugacna Islandija. Tip v Husaviku, ki je nocil v istem guesthouseu, nama je povedal, da bo najin Jimmy kos tej poti, zato sva se ohrabrili in sli.
Prva smejalna postojanka, ki sva jo v bistvu samo prevozili, ce ne stejemo pitstopa za fotkanje, je bilo jezero Svinavatn. Do 35-ke je bila pot prav za prav vrhunska, gravel road je sedaj za moje soferske sposobnosti sala mala, tako da sva furali kar kaksnih 70 ali 80, kolikor je sploh najvisja dovoljena hitrost tam. No, potem pa se je zacela jeba do neba. Moram reci, da po takih poteh niti v sanjah nisem vozila (v bistvu se ne spomnim, da bi kdaj sanjala o tem, da vozim po razjebanih islandskih kolovozih), v zivo pa je bilo vse skupaj se bolj bizarno! Ampak na izkljucno vznemirljiv nacin. Cesta, ki to ni, se je vila v neskoncnost, gravel road je postala pot z ogromnimi kamni, vcasih skalami, definitivno luknjami in rebrastimi kolesnicami. Camel trophy alright! Ko sem prisla na okus, sem Jimmyja naterala celo v tretjo ali cetrto prestavo, kaksnih dvakrat me je zaradi obilice sodra v ovinku kar zavidljivo zaneslo - Polonca se ni nic sekirala. Kljub temu je bilo vedno vse pod kontrolo, kajti divjanje po cestah (ali pac temu podobnih zadevah) isn’t my cup of tea.
Nekje vmes, po par urah voznje, sva zavili 2 kilometra vstran do kraja Hveravellir, kjer naj bi videli fumarole in spet neke psevdo-gejzircke. In imeli sva kaj videti! Sredi nicesar - cez drn in strn sva se namrec vozili po neskoncni puscavi, obkoljeni z ledenikoma (I know, bizarre!!!) - so zrasli hot springs in kemp in ljudje so se v kopalkah metali v vroce-ledeno mesanico vode v naravnem ambientu (ena pumpica je bila gejzirska, torej skoraj 100 stopinj, ena pa ne). Pa to ni res! Sli sva se malo naokoli in prekipevajoca, brotajoca, brbljajoca pokrajina je bila podobna tisti okoli Myvatna in Krafle, le da seveda mnogo mnogo manjsa. Ampak besneci in rohneci tulci so pa bili! Pa vonj po zveplu tudi.
Nadaljevanje je bilo priblizno v istem drajverskem stilu, dokler nisva naleteli na bager, ki je kao popravljal cesto. Bager je bil v bistvu plug in je cesto “teptal” priblizno tako kot snezni plug odnasa nadlezni sneg. Alright! Spustila sem ga mimo, ker je sel v nasprotno smer, in potem vozila po steptanem makadamu. Mega! Veselica! Tu pa smo res lahko mirne duse privili do kaksnih 80khm. Aja, vmes je bil se en spektakel: isti tip, ki nama je v Husaviku priporocil tole cesto, je omenil tudi, da "we will cross some minor rivers, but don´t panic, just put in the first gear and go across smoothly". V LP sicer pise, da so na tej cesti all rivers bridged, tako da sva njegova svarila kar skartirali - dokler se pred nama res ni narisala ena recica. Ups, kaj pa sedaj?! Scena je bila priblizno taka:
Iva: "O jebemti, tle je kr ena reka!!!"
Polona: "Baci u prvu, baci u prvu!"
Iva: "Sem ze, sem ze, kaj pa zdej? Aaaa!"
(tri sekunde in pol)
Iva: "Ej a smo ze cez?!"
Polona: "Ja, men ze zgleda tko ..."
In tako dalje in dalje in dalje in mislila sem, da tistih 114 km do Gullfossa, kolikor jih je bilo od glavne ceste na severu, ne bo nikoli minilo. Pa so. Ob pol treh sva se sparkirali pred tem (seveda spet zelo neoznacenim) biserom narave, mogocnimi slapovi, velikih za par Godafossov pred dvema dnevoma. Stvar niti ni tako lepa, kot je mogocna, ker voda kar dere in dere in podira vse pod sabo in ustvarja fantasticno mavrico, ampak ... stalno mi je slo po glavi Blanca, Blanca, Blanca, tako da sem imela nekoliko grenak priokus. Sploh zato, ker se slapov dobesedno lahko dotaknes.
Sledil je ovinek do se enega highlighta potovanja, ki se ga je veselila predvsem Polona, in sicer je bil to kraj Geysir. Kot ze lahko sklepate, gre za THE gejzir, po katerem so poimenovani vsi drugi. No, stari gejzircek se danes spomne samo parkrat na dan, da opravi svoje in spricne tistih x metrov visoko, na sreco pa je zraven njegov mlajsi, bolj zaupanja vreden brat, ki udari na vsakih najvec sest minut. In res. Tam sva stali kar nekaj casa, tako kot ostala horda turistov - no, tu se pa koncno res vidi, da je high season na Islandiji! - preden se je kanil razpociti. Prvi curek je bil bolj tako tako (ameriska mladina je komentirala that’s lame, that’s pathetic!), a se je oddolzil z drugim in potem tretjim, zadnji (preden sva odsli) je bil pa spet bolj svohoten. Ali vsaj videli sva to cudo narave!
In potem spet voznja do Reykjavika, ki je trajala pol ure dlje, kot sva mislili, zato sva Natalie narocili, naj naju ne caka tam pred pol sesto popoldne. Pripeljali sva Jimmyja res tocno ob 17.30, bil je tako svinjski, da bi bil Miranu Stanovniku v ponos, zato ne cudi, da naju je en Budget fantic vprasal, ali sva slucajno menjali zadnje kolo (na vratih prtljaznika), ker je bil res tako umazan od blata in prahu.
Slovo je bilo kratko in sladko, sli smo se kupit bus karte za jutri za na Westmanski otoke in nato smo z Natalie sli v eno predmestje Reykjavika, kjer je super lepo in licno in luskano - se posebej, ker je sijalo sonce!!! Kar se menda v Reykjaviku ni zgodilo do danes! Hudo, ocitno sva imeli res sreco z vremenom. Sparkirali smo se pred viking hiso in malo pokukali not, da vidimo vse te bizarnosti, in Polona je bila navdusena. Naslednja postaja je bil nek organic health shop/cafe (I love this place), kjer smo nekaj pojedli in bilo je super fantasticno. Sledil je se manjsi sprehodic po tem buticnem pristaniskem mestecu, potem pa mimo Reykjavika - slikali smo se spet pred najbolj znano skulpturo, kajti v soncu je zgledalo mesto POVSEM drugo in imela sem obcutek, da tu sploh se nisem bila - domov.
In sedaj grem kmalu spat, ker sem crknjena. Kdo bi si mislil, da je gazenje na stirih kolesih po cestnem vlakcu smrti tako utrujajoce!

---

Photos

Usred nigdje
Samo, da so fumarole in gejziri.

Strokkur
The more reliable one of the geysirs in the area ...

Gullfoss
Massive and loud

Bye bye Jimmy
You served us well.

Solfar
This statue looked completely different in the rain, as did the whole of Reykjavik.