Advertisement
Published: July 31st 2008
Na trajektu
Dogodivčinam zahodnega človeka naproti - najbr ne istih kot drugi ljudje na krovu ...Dragi moji. Ce/Ko greste na Islandijo, pojdite na Westmannske otoke. Nujno.
In to se posebej, ce je lepo vreme - kot se je kot nalasc naredilo vceraj za naju. Najprej smo imeli pri Natalie spet fancy zajtrk, spet smo mleli sadne smoothieje, kuhali jasmin zeleni caj in podobno, kar clovek pocne ne doma, ampak ze kar v hotelu. Potem pa naju je Natalie zapeljala na postajo BSI v Reykjaviku, kjer sva imeli ob 10.40 bus do pristanisca Thorlakshöfn. Za hip se pomudimo pri stevilkah. Bus do tja in nazaj, ki vozi v eno smer 50 minut, naju je stal 2400 kron, povratna za trajekt (ki vozi 3 ure 45 min v eno smer) 4230 kron, skupno je bila ta otoska zabava vredna cca 4600 kron, kar je 37 evrov. In ker smo ravno pri stevilkah, naj povem se tole: ce sem prav izracunala, sva za ves cirkus z Jimmyjem (najem + zavarovanje + dodatni voznik + bencin) zapravili skupno €735, torej €367,5 na osebo. Ali je to mnogo ali bore malo, prepuscam vasim interpretacijam, meni se zdi solidno poceni - sploh glede na output, ki sva ga doziveli. Aja, prevozili pa sva reci in pisi 1918 km. Mislim, da se kvalificam
Westmann Runtur
We went there for the puffins. These guys obviously not. za clanstvo v long distance drivers club (interna druzinska fora).
Idemo dalje. Trajekt je bil zakon! Kot ze omenjeno, je sonce nazigalo ko sto matr in kdo bi si mislil, da me bo na freaking Islandiji zapeklo. Soncenje na palubi je bilo pac neobhodno, pa se pihalo je strasansko malo, vsaj vec kot pol voznje. Prav zal mi je bilo, da sem skrtarila pri prtljagi in v nahrbtnik nisem zbasala se soncnih ocal.
Trajek je bil zabaven tudi s socioloske plati, saj je bil nabasan z mladezem, ki so se odpravljali na Westmannske otoke zaradi THE festivala. V ponedeljek je namrec, kot ze receno, dela prost dan in prav na teh otokih je najvecji zur cele nacije. Priprave na veselico so se zacele ze na krovu, saj so bile bejbe oblecene v vratolomne stilke, ki bi bile se Sarah Jessici Parker v ponos, da o unikatnih opravah ne govorimo - imeli so posebej potiskane majice s svojimi imeni na prvi strani, na hrbtni pa naslov festivala z letosnjo letnico. Party on! Polonca je nekaj brala v LP-ju o tem famoznem festivalu, da se tam dogajajo tudi drunken sex nights, in razpolozenje ter obleke najinih sopotnikov so ze kazali na take
Fuzbal pod nujno
V rokometu nas Islandci baje nagejo, v fuzbalu pa nisem tako prepričana ... ambicije! Ampak niso bili prav nic skodljivi, le vir zabave.
Ze priblizevanje Westmannskim otokom, ki so dobili ime po ljudeh z Zahoda (bajka je dolga, gre pa za neke izgnance, ki so si tu nasli zatocisce, bla bla bla), je bilo fenomenalno. Take zadeve lahko ustvari samo narava. Zgledajo ko idealna kulisa za se kaksen film o piratih s Karibov, obkrozajo jih meglice, sami otoki pa zgledajo, ko da bi jih nekdo nabodel v morje. Seveda so vsi narejeni iz lave in so najbolj domisljijskih oblik - lavi pac na tem delu sveta blazno dogaja - in med 15, ki sestavljajo to otocje, je najmlajsi nastal dejansko sele leta 1963, ko je lava malo izbruhnila in ustvarila se en delcek te fantasticne naravne sestavljanke! Imenujejo se tudi Pompei of the North, ker je na ta glavnem otoku (kjer sva bili) lava leta 1974 zalila del otoka, ko je izbruhnil ocitno se zelo dobro delujoci vulkan, ampak ta naziv je seveda precenjen (kot slikovito z vsemi obstajajocimi kletvicami opise Natalie), saj niso nasli nobenih toliko in toliko let starih ostankov v lavi mumificiranih ljudi, psov, his in podobno. Pac samo malo jih je zasul pepel. Ampak biznis pa znajo delati iz
Familiar scenery?
Po moje bi vsakogar zlahka prepričali, da sva bili na snemanju kaknega piratskega filma. tega in imajo redne vulcano show zadeve - tudi najin guesthouse je bil v LP-ju opisan kot domovanje helpful vulcano show people.
Omenjeno domovanje za eno noc sva nasli takoj, kajti Heimaey se lahko "pohvali" s skoraj 5000 prebivalci in priblizno tremi ulicami, tako da zgubiti se je res mojstrstvo. Guesthouse je bil super! Topel, domac, prijeten, puffini povsod - na stenah, povstrih, zavesah, plakatih ... Ni da ni! Pocutila sem se kar malo nadlegovano od vseh teh puffinov, ki res zijajo in zrejo vate od vsepovsod, kamor se obrnes - se mestni kazipoti so okrancljani z njihovimi podobami! No ja, ampak ti pticki so pac bili tisto, za kar sva sem prisli (ceprav je bilo prvo vprasanje vedno znova Ohhh, are you here for the festival?), tako da ni bilo panike "potrpeti" te njihove vseprisotnosti.
Zakadili sva se v kuhinjo narediti kosilo, spet torteline (tokrat zadnjic, obljubim!), vmes pa sem jaz skocila v trgovino. Malo sem zamesala smeri na zemljevidu, zato sem se namesto na sever podala na jug otoka in zbegano gledala, kje naj bi bil Kronan, kot je rekla gazdarica. Ni panike, ustavila sem en starejsi par v avtu na kriziscu in jih povprasala za nasvet, pa
Puffins!
Up up and away! sta me kar povabila not in me zategnila do stacune. I'm loving it. Ko sem nabavila svoje, sem ponovila taktiko, s tem da sem tokrat za nasvet kako priti do guesthousea povprasala dva svetlolasa mladca. Ki sta me seveda spet pobasala v avto. In me zapeljala do guesthousea, katerega imena seveda nisem znala izgovoriti (konca se z -ðið in kdo ve, kako se jezik zaplete, da ne izzveni debilno). Vmes sta mi nalozila se vse o festivalu, da kako je to pomembmo za njih in gor in dol in pocasi mi je res ze postajalo zal, da sva prisli pred tem vrhuncem celega leta. Jebemti.
Spet sva pojedli kosilo na terasi (tokrat v majici, brez zkrbi), potem pa na lov za puffini. Najprej sva sli se na en obhod po mestecu pa do ene pekarne, potem pa mimo golf igrisca do obale. V zvezi s tem sportom, ki je tu izjemno popularen, se mi je porajalo mnogo vprasanj. Poglavitno je bilo tole: ker tu stalno piha ko hudic, in vcerajsnji dan ni bil nobena izjema, kako le igras v takem vremenu? Nekatere stvari pac ostanejo nepojasnjene.
Na golfu je naokoli lezalo vse polno osamelih golf zogic, zato sva si prvi
Puffins!
We couldn't be any closer to them. suvenir postregli kar sami. Jebiga. Hodili sva ob obali, natancneje po robu vrhunsko impresivinih klifov (feels like Scotland all over again), in to povsem sami. Bizarno, saj vsi kar naprej kot eno mantro ponavljajo fully booked, high season. Ce je tole visek sezone, dobi turistica osamljenost pozimi povsem drugacen pomen. Bili sva enostavno sami, dokler nama je segel pogled. In v jasnem vremenu je to se pa jos naokoli.
In potem sva jih uzrli! Sprva so bili dalec in sva jih fotkali ze ob prvi priloznosti, potem pa sva odkrili, da se splasijo in pozenejo s pecin le, ko se jim priblizas na vsega nekaj metrov. Noro, noro, noro! To je ta zaresni puffin watching! Ti ptici so enostavno tako ljubki in slikoviti, da jih ne mores narisati, ustvari jih lahko samo narava - tako kot vse na Islandiji. Noro, res. In res so hecni, zgledajo totalno naivni in nedolzni in zmedeni, kot da bi se stalno sprasevali, ali smo prisli ali gremo?
Prehodili sva dobrsen del otoka skorajda do skrajnega juznega roba, kjer so se susile ogabne orjaske ribe - ali bolje receno so pozirali njihovi srhljivi skeleti in zlasti lobanje. Matr, tako ogabnih in gromozanskih ribjih lobanj se
Puffins!
Blaaaaaaaaaa so cute! nisem videla, prisezem, da so zgledale ko okoste ovc! Njihove kosti so bile od vetra razmetane vse povsod po tleh, zatikale so se v travnato rastje. Ampak plac je bil pa vec kot primeren, saj je tam zacelo pihati se bolj kot sicer in po mojem, ce bi skocila v zrak, bi me odpihnilo s klifa! Res! Zato sva se poslovili od puffinov in sli proti cesti malo bolj v notranjost.
Poigravali sva se z mislijo, da bi za nazaj tudi koga zastopali, pa sva potem vseeno vse lepo prehodili pes. V guesthouseu sva se malo pogreli in precekirali TV programe (da vidiva, ali tudi tam gobcajo v taki kolicini kot na radijskih postajah) in bili sva totalno zaprepadeni: na teletekstu glavnega programa so tudi novice v poljscini (OK to sedaj niti ni vec tako presenetljivo, glede na njihovo invazijo tukaj) in - that was new - srbscini in hrvascini. Bilo kuda nasi svuda!
Sli sva v cafe Maria, ker je to baje the shit cafe/restavracija na otoku, in res sva bili navduseni tudi midve. Povecerjali sva, potem pa na plac za festival. Ta je vgnezden v kotanji, z dveh strani je obdan z lava-scitom v obliki strogo vzpetih vrhov,
Puffins!
Almost-kitsch na eno stran pa je odprt proti mestecu. Kot nekaksen naraven, orjaski amfiteater. Ze na poti do tja sva srecali zabave zeljne mladce (zgovoren namig so bile piksne piva, zatlacene v zadnje zepe kavbojk), tam pa jih je bilo se vec, in bili so res sami tipi. Jebiga. Podali sva se na neko vmesno vzpetinico, kjer je veter razpihoval zerjavico, in k nama sta pristopila dva Islandca, kao da naj se jim pridruzila spodaj v nekem sotoru, kjer se zur nadaljuje. Malo sva jih povprasali, cemu ves ta ognjeni cirkus, in hitela sta nama vsa ponosna in zagreta razlagati, da so to vse priprave na THE festival. Delali so kres in odvecni material so zakurili, sedaj pa (sva ugibali) sledi runtur. Cez vikend se bo kotanja spremenila v pravo mravljisce ljudi, menda stevilo prebivalcev za hip naraste tudi na 15 tisoc, igrali bodo naj islandski bendi, ognjemet bo, lucke, ni da ni ... Spet nama je bilo kar malo zatezeno, da ne ostaneva, jebemti!
Ali jebiga, nisva se odzvali vabilu in sva se po kratki fotoseansi v bliznjem paviljoncku in ob fake pagodi (islandski stil zabave naju vedno znova preseneca) odpravili domov. Bolje receno, zaradi ostrega vetra sva spet zastopali
Contemplating
Hmmm, should I stay (at the festival) or should I go? en avto, ki naju je zategnil direkt do guesthousea. Ko sva sli spat, je bila ura ze polnoc in zunaj se je dejansko zmracilo. Noro.
Zjutraj pa ponovitev vaje: vstajanje ob nekaj cez sedem, trajekt ob 8.15. Bus v Thorlakshöfnu ob 11h, prihod v Reykjavik okoli poldneva. Ker je bilo skorajda sonce in ker sva imeli cel dan casa, sva sli spet v "downtown", ki v tem vremenu zgleda popolnoma drugacen. Resnicno, kot da bi obrnili novo poglavje. In ker si vsakdo zasluzi drugo priloznost, Reykjavik pa sploh, sva totalno uzivali, ko sva si ogledovali te licne ulicice in hiske in pretaknili vsako second hand oz. vintage stacuno. Prav udobno je to glavno islandsko mestece.
Ob 16.15 sva se na eni bus postaji dobili z Natalie, sli k njej domov in ... nic, islandska dogodivscina se pocasi koncuje. Sedaj gremo se v nek hostel tu zraven, kjer je Polona slucajno odkrila, da je tam ena njena prijateljica in nas vabi na palacinka vecer, jutri zjutraj zeloooooooo zarana - ob 5.10 - pa odtrogava do Keflavika. Sledi nor, nor, nor vikend v Oxfordu in dvomim, da se bo dogajalo kaj takega, kar bi bilo vredno popotniskega zapisa, zato bodo razlage vseh
Turf houses
Scattered around the country, this one was spotted on Westmann island. potencialno bizarnih zgodbic sledile v zivo. 😊
Torej, kaj reci za konec. Tale Islandija je popoln od*uk, res je utrgana. Doziveli sva mnogo in se vec, enostano noro, nepozabno in neponovljivo je bilo vse skupaj. Narava je odbita, ljudje so neverjetni in prijazni in ... veselim se, da se kdaj obiscem mojo predrago Natalie! Do takrat pa: bless!
Advertisement
Tot: 0.774s; Tpl: 0.015s; cc: 17; qc: 92; dbt: 0.461s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.3mb
