Advertisement
Published: July 24th 2008
Edit Blog Post
Roadtrip, 1st stage
Drive, swerve, click, drive, stop, inhale, indulge ... Zjutraj sva se pac morali posloviti od Natalie (tear tear! luksuz vorbei!), ki naju je zategnila do rezkjaviðkega mestnega letalisca, da sva prevzeli najin rent a car pri - kakopak - Budget agenciji. Ker kao niso imeli najinega avtomobila (razred Opel Corsa 1.0, 3 vrata), so nama ponudili nekega suzuki jeepa, ki baje stane dvakrat vec. Ozrli sva se proti Jimnyju - ali, kot je poznan med prijatelji, Jimmyju - in bila je ljubezen na prvi pogled. Vzeli ga bova! Ze tako ali tako sva bili povsem iz sebe zaradi dejstva, da najemava avto; to, da nama je v roke padel jeep, je bilo pa tako ali tako se bolj vrhunsko.
In sva sli! Na cesto st. 1, ki je v bistvu edina cesta okoli Islandije. Ostalo so gravel roads. Pa tak Zahod! Ampak naju ni povsem nic motilo. Za vsakim ovinkom so se pred nama odpirala nova cudodelstva narave ... menjavanje pokrajin in razgledov je bilo kot po tekocem traku: lunarno povrse, zelene oazice, klifi sredi ravnine ... Enostavno noro, koliko variacij na isto temo.
Od nekod sva uzrli nek HUD slap in seveda sva se zapeljali podenj - bila je to dolina Thorsmork. Madonca, kaksen pogled!!! In ravno takrat
Just so you know
We were there - in Vik. And so was the bad weather. se je od nekod prikazalo sonce in ko sva plezali ZA slapom, naju bucno prsenje niti ni motilo, ker se je potem, ko sva sli se malo naokoli, vse posusilo. Za znort.
Sli sva dalje, najin drugi vecji postanek, ce ne stejemo vmesnih nujno potrebnih fotografskih seans, je bil Vik. Nekaj sva pojedli, natankali, sli v trgovino in - v Atlantik. To slednje ne povsem prostovoljno! Polonca je pac precenila nek recni tok ob (sicer dih jemajoci) obali in malo oprala svoje gojzarje ...
On the road again with Jimmy the jeep. Ceste in voznja po njih si zasluzijo nekaj besed vec. Ze pred prihodom sem sva nastudirali vse o unikatnih razmerah za voznjo in res so. Niso sicer tako grozovite, kot razni filmcki na YouTube strasijo, je pa res nekaj posebnega. Zgodilo se nama je, da je na cesti meni nic tebi nic lezal galeb (LP pravi, da se je treba bati oFc, ne pticev, ali jebiga). Ne da bi bilo kaj narobe z njim, ampak samo zalegnil je - pac sredi ceste. Ko sva prisli zraven, se je nekaj zaspano zmignil in odletel. Da o oFcah, ki postopajo ob cestah, zulijo svojo travo, preckajo ravno, ko bi rad
Seljalandsfoss
Najprej sva se pri takih čudesih e ustavljali, potem pa počasi e ne več ... sel mimo ti, ne govorimo. Tu so ljudje in njihovi avtomobili drugega pomena.
Od Vika torej naprej do ledenika. Najprej sva zaruzili v nek totalno odrocen hostel (po gravelroad, itak), za katerega sva dvakrat falili odcep oz. sva si vsakic rekli "pa sej to ne more bit ta pot???", ki pa je bil fully booked. Zato sva iskali dalje oz. sli kar tja, kamor sva bili namenjeni ze od zacetka: v narodni park Skaftafell. Kdor ima 5 minut casa prevec, naj pogugla zadevo - menda gre za najvecji naravni park v Evropi.
Sparkirali sva se in bili rahlo kisle volje zaradi vremena. Cena je bila sicer zelo izjemno ugodba, 1500 kron za obe, a to je bila edina dobra stvar. Poleg dezja je bil hladen tus tudi to, da je bilo treba za )dobeseden) tus doplacati - v konkretnem denarju, ki pa ga seveda nisva imeli. Do sedaj sva vedno placevali s plastiko, tudi za najbolj minimalne zadevscine. Jebiga, sva rekli, en dan brez tusa bo pa tudi za potrpet. Konec koncev sva v istem zosu dve, kar pa je za samozavest vedno lahko zgolj samo ugodno.
Imela sem cast Polono uvesti v cudoviti svet postavljanja sotorov. Seveda je vsak
This is good
After a while, roads like these became desired. zgodba zase, ampak vsi delujejo nekako po istem principu, in cetudi je ta do sedaj najvecji, gromozanski!, v katerem sem kadar koli spala, je bil v piclih nekaj minutah postavljen in prikovan v zemljo. In to se je dogajalo ravno v tistem kratkem casu, ko je nehalo rositi / dezevati. Somebody up there still loves me.
Ko je bil sotor pospravljen in slaba volja potlacena zaradi odsotnosti tusa (jebiga, ce sem prezivela Ugando, bom pa se tole!), sva si pred recepcijo - bila je ze zaprta, ker je bilo cez deveto uro - privoscili vecerjo. Skyr je (zame) ze postal obvezen, zraven sva imeli se nekaj sadja (tale Islandija je pravi luksuz), piskotke (Polonca obvlada to sceno), rizeve ploscice (e, tu pa jaz pridem do izraza) .. Ni, da ni. Aja, in se pojasnilo naslova (hiperbolicni naslovi pa taki! jebemti vsaj nekaj sem odnesla s FDV-ja): Polonca se je pac odlocila, da poplavljenje gojze zamenja za japanke.
Advertisement
Tot: 0.054s; Tpl: 0.015s; cc: 12; qc: 24; dbt: 0.0323s; 1; m:domysql w:travelblog (10.17.0.13); sld: 1;
; mem: 1.1mb